Omenjena so že v 17. stoletju v Valvazorjevih delih, blagodejna klima pa dopolnjuje zdravilne učinke vrelca, kjer ima voda 32 °C in je oplemenitena z ogljikovim dioksidom, magnezijem in kalcijem. Terme ležijo sredi gozdov in travnikov, zdravilne učinke termalnega vrelca dopolnjujeta
blaga klima in lepa narava.
Zaradi svoje ionske sestave in temperature je termalna voda zelo uporabna kot dopolnilo kompleksnih rehabilitacijskih programov.
Dolenjske toplice ležijo na zahodnem robu novomeške kotline in so že stoletja priznano zdravilišče.
Termalni vrelci so bili znani že v rimski dobi, zgodovinski viri pa so Dolenjske Toplice prvič omenili 1228. leta, ko je v svojih dokumentih na njih opozoril tudi grof Henrik Istrski. Od 1385 pa vse do 1918. leta so bile v lasti grofov Auerspergov, prvi zapis o zdravniški dejavnosti in o zdraviliškem zdravniku pa je iz leta 1658.
Topli vrelec na Dobrni so poznali že stari Kelti in Rimljani, za zdravstvene namene so ga pričeli uporabljati davnega leta 1403, od leta 1542 pa velja termalna voda na Dobrni za idealno sredstvo pri zdravljenju ginekoloških in uroloških obolenj, revmatičnih in revmatizmu sorodnih obolenj, zdravljenju bolezni in poškodb gibalnega sistema.
Leta 1860. Zapis o Čateških toplicah iz leta 1855 navaja, da so bile toplice v »čateški verbini« znane vsaj od leta 1802. V tistem času so si ljudje sami skopali jame v prod ali pesek, jih ogradili z vejami in se v njih namakali. Ker je bila voda zelo vroča, so se hladili v bližnji Savi.
Ministrstvo za zdravje je status naravnega zdravilišča podelilo termam Čatež leta 1962.