Slovenija

Moravske toplice sodijo med mlajša zdravilišča v Sloveniji. Na vročo vodo so iskalci nafte in plina naleteli v šestdesetih letih na globini 1175 do 1467 m.

Črna hidrogenkarbonatna voda z natrijevim kloridom je s svojimi 72 °C pri izviru redkost tudi v svetovnem merilu. Je motnega videza, slanega okusa, rahlo diši po nafti in vsebuje v nestalni obliki prisoten prosti in vezani ogljikov dioksid. Po kemičnih in fizikalnih lastnostih jo uvrščamo med hipertonične in hipertermalne mineralne vode.

Leta 1965 so v Petišovcih, ki so od Lendave oddaljeni le 2 km, pri iskanju in vrtanju domnevnega naftnega polja naleteli na toplo vodo. Po rezultatih fizikalno kemijskih analiz in kliničnih študij, je Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo vodo 1981. leta proglasil za naravno zdravilno sredstvo.

Znani alkimist Thyrneisen je vrelce v Laškem že leta 1572 opisoval v svojih raziskavah. Zdravilišče Laško deluje od leta 1854, prve sodobne analize pa nosijo datum 1860. Vse do leta 1953 so v zdravilišču zdravili najrazličnejše bolezni in motnje, za katere so izkustveno ocenjevali, da jih terapije blažijo, takrat pa so na pobudo ortopedske klinike in zdravstvenega ministrstva v Ljubljani ustanovili Zavod za medicinsko rehabilitacijo Laško. Odtlej je bilo zdravilišče namenjeno zdravljenju vojnih invalidov in posameznikom z okvarami in prizadetostjo gibal.

Z 2292 urami neposrednega sončnega sevanja na letni ravni, Strunjan več kot za polovico presega mednarodni kriterij za zdravilišča z zdravo klimo. Takšne klimatske razmere so nadvse dobrodejne pri težavah z dihali: pri kronični obstruktivni pljučni bolezni, astmi, emfizmu in pri alergijsko pogojeni bolezni zgornjih dihal ter pri postoperativnih stanjih na dihalih.

Omenjena so že v 17. stoletju v Valvazorjevih delih, blagodejna klima pa dopolnjuje zdravilne učinke vrelca, kjer ima voda 32 °C in je oplemenitena z ogljikovim dioksidom, magnezijem in kalcijem. Terme ležijo sredi gozdov in travnikov, zdravilne učinke termalnega vrelca dopolnjujeta 
blaga klima in lepa narava.

Zaradi svoje ionske sestave in temperature je termalna voda zelo uporabna kot dopolnilo kompleksnih rehabilitacijskih programov.

Dolenjske toplice ležijo na zahodnem robu novomeške kotline in so že stoletja priznano zdravilišče.

Termalni vrelci so bili znani že v rimski dobi, zgodovinski viri pa so Dolenjske Toplice prvič omenili 1228. leta, ko je v svojih dokumentih na njih opozoril tudi grof Henrik Istrski. Od 1385 pa vse do 1918. leta so bile v lasti grofov Auerspergov, prvi zapis o zdravniški dejavnosti in o zdraviliškem zdravniku pa je iz leta 1658.

Topli vrelec na Dobrni so poznali že stari Kelti in Rimljani, za zdravstvene namene so ga pričeli uporabljati davnega leta 1403, od leta 1542 pa velja termalna voda na Dobrni za idealno sredstvo pri zdravljenju ginekoloških in uroloških obolenj, revmatičnih in revmatizmu sorodnih obolenj, zdravljenju bolezni in poškodb gibalnega sistema.

Leta 1860. Zapis o Čateških toplicah iz leta 1855 navaja, da so bile toplice v »čateški verbini« znane vsaj od leta 1802. V tistem času so si ljudje sami skopali jame v prod ali pesek, jih ogradili z vejami in se v njih namakali. Ker je bila voda zelo vroča, so se hladili v bližnji Savi.

Ministrstvo za zdravje je status naravnega zdravilišča podelilo termam Čatež leta 1962.