Thermana Laško

Znani alkimist Thyrneisen je vrelce v Laškem že leta 1572 opisoval v svojih raziskavah. Zdravilišče Laško deluje od leta 1854, prve sodobne analize pa nosijo datum 1860. Vse do leta 1953 so v zdravilišču zdravili najrazličnejše bolezni in motnje, za katere so izkustveno ocenjevali, da jih terapije blažijo, takrat pa so na pobudo ortopedske klinike in zdravstvenega ministrstva v Ljubljani ustanovili Zavod za medicinsko rehabilitacijo Laško. Odtlej je bilo zdravilišče namenjeno zdravljenju vojnih invalidov in posameznikom z okvarami in prizadetostjo gibal. Polagoma pa se je balneoterapija, skladno z razvojem medicine, vse bolj vključevala v postopke fizikalne in rehabilitacijske medicine – ti so v bistvu osnova današnjega zdravljenja.

Zdravilne lastnosti vode so se skozi desetletja dokazovale pri uporabi vode v terapevtske namene pri balneoterapiji. Najnovejše raziskave pa so pokazale, da je voda Laško primerna tudi za pitje.
Voda izvira iz globine 160 metrov, po vsebnosti mineralov in temperaturi je akratotermna alkalna kalcij-magnezij natrijeva hidrogenkarbonatna voda temperature 32 °C. Vsebnost mineralov kaže na to, da se je termalna voda Laško dalj časa zadrževala v podzemlju in na svoji poti raztapljala dolomit, kalcij, magnezij in kremen. Skupna mineralizacija vode (vsebnost v vodi raztopljenih snovi) je od 278 do 295 mg/l, kar uvršča termalno vodo v Laškem med srednje mineralizirane vode. Raziskave, opravljene na Inštitutu Bion, so pokazale, da ima laška termalna voda zelo kvalitetno biopolje in da pozitivno vpliva na biopolje organizmov, kar je pomembno tako pri rekonvalescenci kot pri regeneraciji in zdravljenju.

Bistvene značilnosti vodi dajejo:

• kalijevi (K⁺), magnezijevi (Mg²⁺) in natrijevi (Na⁺) kationi;
• sulfatoni (SO2- );
• kloridi (Cl⁻);
• anioni;
• metaborova (HBO2 ) in mestasilicijeva kislina (H2SiO3).