Ob jugovzhodnem vznožju hriba Lom je že v 16. stoletju iz zemlje privrela voda – in od takrat je termalni vrelec v dolino Toplice privabljal vse ki so cenili moč naravnega. Danes je Zdravilišče Topolšica programsko usmerjeno v rehabilitacijo in zdravljenje bolezni in poškodb gibalnega ter živčno-mišičnega sistema.
V postopke rehabilitacije in zdravljenja je kot osnovni dejavnik vključena hipotermalna voda s temperaturo 32 °C.
Zdravilišče Rogaška, ki v javnosti že od leta 2008 nastopa z imenom Medical center Rogaška, je največje in najstarejše slovensko zdravilišče. Legenda pravi, da je zdravilni rogaški vrelec nastal po naročilu Apolona, boga sonca, ki je ukazal krilatemu konju Pegazu, naj na kraju med Rogatcem in Sv. Križem udari s kopitom in odpre rogaški vrelec, ki bo ljudem pomagal do ozdravitve. Sicer pa so zdravilne učinke mineralne vode začeli odkrivati že zelo zgodaj. Že leta 1579 je slavni alkimist Leonhardt Thurneysser izdelal in v svojem delu Pison objavil prvo analizo rogaške vode.
Kot priznano zdraviliško mesto je Portorož zaslovel že v 13. stoletju, ko so benediktinci iz samostana Sv. Lovrenca pričeli z morsko vodo in slanico zdraviti revmatizem, prekomerno telesno težo in vodenico. Kmalu so začeli uvajati tudi metodologijo zdravljenja z naravnimi zdravilnimi dejavniki iz Sečoveljskih solin. Pri tem so se opirali na izkušnje romarjev, ki so se sami zdravili tako, da so se mazali z blatom, se sončili in zatem kopali v solinski vodi.
Ustno izročilo pravi, da so baroni iz Miljane imeli svoje kopališče v Harinih Zlakah že pred štirimi stoletji, domačinke pa so v toplem bistrem potočku bose prale perilo tudi v najhujših zimah. Topla voda je učinkovito odpravljala bolečine v nogah – z njeno pomočjo pa so se hitro in brez gnojenja celile rane.
Moravske toplice sodijo med mlajša zdravilišča v Sloveniji. Na vročo vodo so iskalci nafte in plina naleteli v šestdesetih letih na globini 1175 do 1467 m.
Črna hidrogenkarbonatna voda z natrijevim kloridom je s svojimi 72 °C pri izviru redkost tudi v svetovnem merilu. Je motnega videza, slanega okusa, rahlo diši po nafti in vsebuje v nestalni obliki prisoten prosti in vezani ogljikov dioksid. Po kemičnih in fizikalnih lastnostih jo uvrščamo med hipertonične in hipertermalne mineralne vode.
Z 2292 urami neposrednega sončnega sevanja na letni ravni, Strunjan več kot za polovico presega mednarodni kriterij za zdravilišča z zdravo klimo. Takšne klimatske razmere so nadvse dobrodejne pri težavah z dihali: pri kronični obstruktivni pljučni bolezni, astmi, emfizmu in pri alergijsko pogojeni bolezni zgornjih dihal ter pri postoperativnih stanjih na dihalih.
Topli vrelec na Dobrni so poznali že stari Kelti in Rimljani, za zdravstvene namene so ga pričeli uporabljati davnega leta 1403, od leta 1542 pa velja termalna voda na Dobrni za idealno sredstvo pri zdravljenju ginekoloških in uroloških obolenj, revmatičnih in revmatizmu sorodnih obolenj, zdravljenju bolezni in poškodb gibalnega sistema.