richard lippman

Ko enkrat dosežemo štirideset let, mati narava maščevalno napade naša telesa, naša koža postane ohlapna in zgubana, presnova se upočasni, mišična masa se manjša in maščobe se kopičijo. Postanemo bolj negativistični in manj možnosti je, da se lotimo novih ustvarjalnih projektov. Polovico ljudi takrat pokončajo srčni infarkti in možganske kapi, šestino rak, ugotavlja dr. Richarda Lippman. V preteklih mesecih, smo v štirih nadaljevanjih spoznali, zakaj vse to zanj ne velja in kakšna so njegova »zdravila« proti staranju.

Prvi simptom starajočih se možganov, še pred pravimi simptomi senilnosti, je nesposobnost odzivanja in prilaganja na nove izzive okolja, ugotavlja strokovnjak medicine proti staranju dr. Richard Lippman. Za obrambo pred vse pogostejšimi boleznimi možganov, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, pa nam je ponudil kar nekaj orožij.

Naš pogovor z dr. Richardom Lippmanom nam je že razkril, da spremembe v načinu življenja rešijo le del problemov staranja, komaj petino. Za preostali del so odgovorni glikacija (razložena je v 2. delu pogovora), slaba obramba pred uničujočimi prostimi radikali (v 1. delu pogovora) in pomanjkanje hormonov. Dolgo življenje in dobro zdravje sta globoko odvisna od uravnotežene simfonije hormonov, kot so progesteron, aldosteron, človeški rastni hormon, testosteron in tiroidni hormoni. Prav njihovo pomanjkanje oziroma neravnovesje nam pogosto preprečuje, da ne živimo vsaj devetdeset let.

Prosti radikali, katerih uničujoče delovanje na celični ravni nam je dr. Richard Lippman podrobno razložil v prvem deli intervjuja, niso edini dejavniki predčasnega staranja našega telesa. Poleg njih znanstvenik izpostavlja še dva pomembna krivca za staranje. Eden od njiju je upadanje ravni hormonov, drugi pa proces glikacije na ravni tkiv. Glikacija je proces, ki se nenehno odvija v našem telesu in ga dodatno spodbuja naše »presladko« življenje. Seveda ima avtor »formule proti staranju« pomoč tudi za te težave.

Dr. Richard Lippman, nekdanji profesor celične biologije in biokemije na Univerzi Uppsala na Švedskem, danes živi v Združenih državah Amerike. Oborožen z znanjem iz kemije, fizike in medicine že več desetletij poskuša razvozlati skrivnosti staranja in išče optimalno kombinacijo hranil in bioidentičnih hormonov, ki bi ljudem pomagala upočasniti procese staranja in jim podaljšala življenje. Leta 1996 je bil za svoje raziskave proti staranju nominiran za Nobelovo nagrado za medicino.