Nevrološke bolezni

Rimske terme so bile prvič pisno omenjene v Oglejski listini leta 1486, zares pa so zaživele po letu 1840, ko jih je kupil tržaški veletrgovec Gustav Adolf Uhlich, ki se je pred tem tam zdravil in ozdravel.

Po letu 1848 so Rimske terme obiskali številni ugledni gostje, kot so angleška princesa in pruska prestolonaslednica Viktorija, Napoleonova sestra, princesa Murat, avstrijski književnik Franz Grillparzer, srbski književnik Vuk Karađžić, cesar Ferdinand, nadvojvoda Janez in številni drugi.

Ob jugovzhodnem vznožju hriba Lom je že v 16. stoletju iz zemlje privrela voda – in od takrat je termalni vrelec v dolino Toplice privabljal vse ki so cenili moč naravnega. Danes je Zdravilišče Topolšica programsko usmerjeno v rehabilitacijo in zdravljenje bolezni in poškodb gibalnega ter živčno-mišičnega sistema.

V postopke rehabilitacije in zdravljenja je kot osnovni dejavnik vključena hipotermalna voda s temperaturo 32 °C.

Panonsko nižino, kamor sega severovzhodni del Slovenije, je pred več kot 60 milijoni let prekrivalo panonsko morje, danes pa je to območje na gosto posejano s termalnimi vrelci. Enega od njih so »ujeli« v Banovcih – in to je spodbudilo začetke razvoja turizma, ki danes dajejo pečat celotnemu kraju.

Zdravilna termo mineralna voda, ima na izviru 1700 m globoko od 58 do 60 stopinj Celzija in je zelo bogata s fluoridom.

Vrelce v Radencih so odkrili leta 1833 in to je bil povod za razvoj zdravilišča, ki je skupaj z mineralno vodo »treh src« kmalu zaslovelo po vsem svetu. Vodo so dostavljali celo na cesarski dvor na Dunaju in papežem v Rim.

Radenci so eden redkih zdraviliških krajev v Evropi, ki se ponaša kar s štirimi naravnimi zdravilnimi dejavniki: mineralno in termalno vodo, zdravilnim blatom in blagim podnebjem – v povprečju 253 sončnih dni na leto. Po vsebnosti ogljikovega dioksida se voda iz Radencev uvršča med najbogatejše mineralne vode v Evropi.

Znani alkimist Thyrneisen je vrelce v Laškem že leta 1572 opisoval v svojih raziskavah. Zdravilišče Laško deluje od leta 1854, prve sodobne analize pa nosijo datum 1860. Vse do leta 1953 so v zdravilišču zdravili najrazličnejše bolezni in motnje, za katere so izkustveno ocenjevali, da jih terapije blažijo, takrat pa so na pobudo ortopedske klinike in zdravstvenega ministrstva v Ljubljani ustanovili Zavod za medicinsko rehabilitacijo Laško. Odtlej je bilo zdravilišče namenjeno zdravljenju vojnih invalidov in posameznikom z okvarami in prizadetostjo gibal.

Omenjena so že v 17. stoletju v Valvazorjevih delih, blagodejna klima pa dopolnjuje zdravilne učinke vrelca, kjer ima voda 32 °C in je oplemenitena z ogljikovim dioksidom, magnezijem in kalcijem. Terme ležijo sredi gozdov in travnikov, zdravilne učinke termalnega vrelca dopolnjujeta 
blaga klima in lepa narava.

Zaradi svoje ionske sestave in temperature je termalna voda zelo uporabna kot dopolnilo kompleksnih rehabilitacijskih programov.

Dolenjske toplice ležijo na zahodnem robu novomeške kotline in so že stoletja priznano zdravilišče.

Termalni vrelci so bili znani že v rimski dobi, zgodovinski viri pa so Dolenjske Toplice prvič omenili 1228. leta, ko je v svojih dokumentih na njih opozoril tudi grof Henrik Istrski. Od 1385 pa vse do 1918. leta so bile v lasti grofov Auerspergov, prvi zapis o zdravniški dejavnosti in o zdraviliškem zdravniku pa je iz leta 1658.

Topli vrelec na Dobrni so poznali že stari Kelti in Rimljani, za zdravstvene namene so ga pričeli uporabljati davnega leta 1403, od leta 1542 pa velja termalna voda na Dobrni za idealno sredstvo pri zdravljenju ginekoloških in uroloških obolenj, revmatičnih in revmatizmu sorodnih obolenj, zdravljenju bolezni in poškodb gibalnega sistema.

Leta 1860. Zapis o Čateških toplicah iz leta 1855 navaja, da so bile toplice v »čateški verbini« znane vsaj od leta 1802. V tistem času so si ljudje sami skopali jame v prod ali pesek, jih ogradili z vejami in se v njih namakali. Ker je bila voda zelo vroča, so se hladili v bližnji Savi.

Ministrstvo za zdravje je status naravnega zdravilišča podelilo termam Čatež leta 1962.