Kožne bolezni

Rimske terme so bile prvič pisno omenjene v Oglejski listini leta 1486, zares pa so zaživele po letu 1840, ko jih je kupil tržaški veletrgovec Gustav Adolf Uhlich, ki se je pred tem tam zdravil in ozdravel.

Po letu 1848 so Rimske terme obiskali številni ugledni gostje, kot so angleška princesa in pruska prestolonaslednica Viktorija, Napoleonova sestra, princesa Murat, avstrijski književnik Franz Grillparzer, srbski književnik Vuk Karađžić, cesar Ferdinand, nadvojvoda Janez in številni drugi.

Kot priznano zdraviliško mesto je Portorož zaslovel že v 13. stoletju, ko so benediktinci iz samostana Sv. Lovrenca pričeli z morsko vodo in slanico zdraviti revmatizem, prekomerno telesno težo in vodenico. Kmalu so začeli uvajati tudi metodologijo zdravljenja z naravnimi zdravilnimi dejavniki iz Sečoveljskih solin. Pri tem so se opirali na izkušnje romarjev, ki so se sami zdravili tako, da so se mazali z blatom, se sončili in zatem kopali v solinski vodi.

Ustno izročilo pravi, da so baroni iz Miljane imeli svoje kopališče v Harinih Zlakah že pred štirimi stoletji, domačinke pa so v toplem bistrem potočku bose prale perilo tudi v najhujših zimah. Topla voda je učinkovito odpravljala bolečine v nogah – z njeno pomočjo pa so se hitro in brez gnojenja celile rane.

Moravske toplice sodijo med mlajša zdravilišča v Sloveniji. Na vročo vodo so iskalci nafte in plina naleteli v šestdesetih letih na globini 1175 do 1467 m.

Črna hidrogenkarbonatna voda z natrijevim kloridom je s svojimi 72 °C pri izviru redkost tudi v svetovnem merilu. Je motnega videza, slanega okusa, rahlo diši po nafti in vsebuje v nestalni obliki prisoten prosti in vezani ogljikov dioksid. Po kemičnih in fizikalnih lastnostih jo uvrščamo med hipertonične in hipertermalne mineralne vode.

Leta 1965 so v Petišovcih, ki so od Lendave oddaljeni le 2 km, pri iskanju in vrtanju domnevnega naftnega polja naleteli na toplo vodo. Po rezultatih fizikalno kemijskih analiz in kliničnih študij, je Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo vodo 1981. leta proglasil za naravno zdravilno sredstvo.

Znani alkimist Thyrneisen je vrelce v Laškem že leta 1572 opisoval v svojih raziskavah. Zdravilišče Laško deluje od leta 1854, prve sodobne analize pa nosijo datum 1860. Vse do leta 1953 so v zdravilišču zdravili najrazličnejše bolezni in motnje, za katere so izkustveno ocenjevali, da jih terapije blažijo, takrat pa so na pobudo ortopedske klinike in zdravstvenega ministrstva v Ljubljani ustanovili Zavod za medicinsko rehabilitacijo Laško. Odtlej je bilo zdravilišče namenjeno zdravljenju vojnih invalidov in posameznikom z okvarami in prizadetostjo gibal.

Z 2292 urami neposrednega sončnega sevanja na letni ravni, Strunjan več kot za polovico presega mednarodni kriterij za zdravilišča z zdravo klimo. Takšne klimatske razmere so nadvse dobrodejne pri težavah z dihali: pri kronični obstruktivni pljučni bolezni, astmi, emfizmu in pri alergijsko pogojeni bolezni zgornjih dihal ter pri postoperativnih stanjih na dihalih.