Bolečina v križu
Submitted by Ivica Flis Smaka on 5 May 2016
Bolečina je izjemno neprijetna osebna izkušnja. Je zelo zapletena, ker je povezana z različnimi dejavniki, ki jo povzročajo – lahko je povezana s poškodbo tkiva, lahko pa je prisotna brez kakršnekoli vidne ali dokazane poškodbe tkiva. Na njeno doživljanje in trajanje močno vplivata tudi okolje in čustvena stiska človeka, ki jo trpi. Kako prijetno je življenje brez nje, se v resnici zavemo šele tedaj, ko se z njo soočimo.
V svoji zgodovini ima naravna medicina dve obdobji: predznanstveno in znanstveno, tako tudi predznanstveno in znanstveno izkustvo v naravnem zdravljenju. Prvo obdobje je zasnovano na posebnem, preprostemu človeku lastnem, tenkočutnem zaznavanju. Človek je takrat opazoval, kaj ustreza njegovi naravi, ob tem seveda tudi, kaj pomaga zoper bolezen in motnje v zdravju. Dokazi o predzgodovinskem naravnem zdravljenju so shranjeni v ljudskem zdravilstvu minulih časov, shranjeni so pri še danes živečih ljudstvih, ki so povezana s človekovo pradavnino, pa tudi v ustnem izročilu, napisih, jamskih risbah, pesnitvah (npr. pri Grkih).
Ročne masaže so v različnih oblikah poznali in uporabljali že starorimski in starogrški zdravniki kot eno izmed najpomembnejših terapij za zdravljenje in lajšanje bolezni. Dojemali so jo kot najpomembnejše sredstvo za odpravljanje, lajšanje bolečin in seveda za zdravljenje. Hipokrat je čelo zapisal: »Zdravnik mora znati marsikaj, še zlasti pa drgniti.... Kaj ti z drgnjenjem lahko utrdimo razmajan sklep in razrahljamo otrdelega.«
Poškodbe so pri igranju badmintona prej izjema kot pravilo, res pa je, da se dogajajo. Najpogosteje jih utrpe igralci, ki se nezadostno ogrevajo ali se sploh ne ogrevajo ali pa imajo slabo, nepravilno tehniko. Dogajajo se tudi pri preutrujenosti, izčrpanosti igralcev ali ob predolgem treningu. Pri igri na prostem, na naravnih terenih so poškodbe pogosto povezane z neravnim terenom, z listjem ali vejicami, na katerih rado zdrsne.
Dobra psihična kondicija in pozitivna naravnanost sta povezana s kreativnim in dinamičnim življenjem tudi po odhodu iz službe (gledališke predstave, razprave, koncerti, branje knjig, dnevnih časopisov in revij, reševanje križank in rebusov, igranje šaha, redna srečanja s prijatelji...)
Izraz »alternativna medicina« zajema široko področje in številne pojme ter različne razlage. Po definiciji je alternativna oblika zdravljenja (komplementarna, nekonvencionalna, neortodoksna) pravzaprav neka druga možnost, neka vzporednica zahodni medicini (uradna, z dokazi podprta, dobra medicina). Alternativni načini zdravljenja lahko vključujejo akupunkturo z akupunkturnimi iglicami, biološke snovi (kot so npr. vitamini) ali pa ročne spretnosti zdravilca (npr. manipulacije). Alternativna medicina vključuje tudi meditacije in energije, ki se uporabljajo za zdravljenje in delujejo tudi na daljavo – pri teh oblikah alternativnega zdravljenja fizična prisotnost bolnika ni nujno potrebna.
Beseda akupunktura izvira iz latinščine in pomeni: acus igla, punctura vbadanje. Akupunktura je starokitajski način zdravljenja s pomočjo iglic, ki se zabadajo v določene točke na koži. Stara je več kot 5000 let, v Evropo pa so jo v 16. in 17. stoletju prinesli misijonarji. Kot sodobno metodo zdravljenja mnogih bolezni jo je Svetovna zdravstvena organizacija priznala v letu 1979.
Želja po lepoti, zdravju in privlačnem videzu nas spremlja od zgodnjega otroštva. Skorajda ni ga med nami, ki ne bi na različnem načine poskušal očarati svoje okolice in biti všečen. Venomer znova poskušamo in iščemo načine, kako doseči popoln videz in predvsem večno mladost.
Vzhodna medicina ima celovit pristop do človeka, ki ga zdravi tako z akupunkturo, akupresuro, moksibustijo, zdravim načinom hranjenja, fitoterapijo, telesnimi vajami za ohranjanje zdravja in dobrega počutja. Zelo pomembno je, da si morajo ljudje – bolniki tudi sami pomagati in se aktivno vključevati v proces zdravljenja. Prav zato so razvili določene tehnike in pripomočke, s katerimi lahko vsak v svojem domačem okolju naredi nekaj zase in pripomore k izboljšanju svojega zdravja.
Na vzhodu bolezni ne poimenujejo z definicijami in imeni. Kitajci bolezenske znake opišejo in v procesu zdravljenja zdravijo dejansko prisotne znake bolezeni. Prehlad in gripo poimenujejo z besedami »napad vetra, vlage in mraza«. Najbolj so se vzhodni filozofiji približali Angleži, ki uporabljajo besedno zvezo »to catch a cold« (staknil sem mraz, nahladil sem se) in Francozi z »en coup de froid« (nepričakovan mraz, sunek mraza). V teh dveh primerih se ljudsko poimenovanje lepo ujema s kitajsko filozofijo.
Ajurveda se je šele v zadnjem desetletju pričela uveljavljati v Evropi kot ena izmed vej komplementarne medicine. Po obsegu je zelo široka, vendar se ne deli na specialnosti, tako da vsak ajurvedski zdravnik obvladuje celotno vedo. V svoji hierarhiji pozna zdravnike, terapevte in maserje. Pri delu ajurvedski zdravnik nima diagnostičnih aparatov, uporablja le svoje roke, dobro opazuje bolnika, bolnika dobro pregleda, veliko sprašuje in dobro posluša.
Za aktivne športnike velja, da so izredno dobro trenirani, dobro fizično pripravljeni, da so mišice vzdržljive, pljučne kapacitete izven (nad) meja normale, telo pripravljeno na ekstremne napore. Ob tem so pravi (beri:aktivni športniki) izredno dobro psihično pripravljeni, kar je izredno pomembno ob vseh pojavih poškodb pri teh ljudeh. Psihični efekt je pri njih toliko pomemben, da odigra najvažnejšo vlogo, kadar je vprašanje ekstremnih naporov, celjenja ran in stanj po poškodbah.
Pogovor z dr. Ivico Flis Smaka, specialistko fizikalne medicine in rehabilitacije
Dr. Richard Lippman, nekdanji profesor celične biologije in biokemije na Univerzi Uppsala na Švedskem, danes živi v Združenih državah Amerike. Oborožen z znanjem iz kemije, fizike in medicine že več desetletij poskuša razvozlati skrivnosti staranja in išče optimalno kombinacijo hranil in bioidentičnih hormonov, ki bi ljudem pomagala upočasniti procese staranja in jim podaljšala življenje. Leta 1996 je bil za svoje raziskave proti staranju nominiran za Nobelovo nagrado za medicino.
Prosti radikali, katerih uničujoče delovanje na celični ravni nam je dr. Richard Lippman podrobno razložil v prvem deli intervjuja, niso edini dejavniki predčasnega staranja našega telesa. Poleg njih znanstvenik izpostavlja še dva pomembna krivca za staranje. Eden od njiju je upadanje ravni hormonov, drugi pa proces glikacije na ravni tkiv. Glikacija je proces, ki se nenehno odvija v našem telesu in ga dodatno spodbuja naše »presladko« življenje. Seveda ima avtor »formule proti staranju« pomoč tudi za te težave.
Naš pogovor z dr. Richardom Lippmanom nam je že razkril, da spremembe v načinu življenja rešijo le del problemov staranja, komaj petino. Za preostali del so odgovorni glikacija (razložena je v 2. delu pogovora), slaba obramba pred uničujočimi prostimi radikali (v 1. delu pogovora) in pomanjkanje hormonov. Dolgo življenje in dobro zdravje sta globoko odvisna od uravnotežene simfonije hormonov, kot so progesteron, aldosteron, človeški rastni hormon, testosteron in tiroidni hormoni. Prav njihovo pomanjkanje oziroma neravnovesje nam pogosto preprečuje, da ne živimo vsaj devetdeset let.
Prvi simptom starajočih se možganov, še pred pravimi simptomi senilnosti, je nesposobnost odzivanja in prilaganja na nove izzive okolja, ugotavlja strokovnjak medicine proti staranju dr. Richard Lippman. Za obrambo pred vse pogostejšimi boleznimi možganov, kot sta Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, pa nam je ponudil kar nekaj orožij.