Ajurveda – mati holistične medicine

Ajurveda je sanskrtska beseda in v dobesednem prevodu pomeni znanost, umetnost življenja (ajur je življenje, veda je znanost, znanje, veščina).

Ajurveda se je šele v zadnjem desetletju pričela uveljavljati v Evropi kot ena izmed vej komplementarne medicine. Po obsegu je zelo široka, vendar se ne deli na specialnosti, tako da vsak ajurvedski zdravnik obvladuje celotno vedo. V svoji hierarhiji pozna zdravnike, terapevte in maserje. Pri delu ajurvedski zdravnik nima diagnostičnih aparatov, uporablja le svoje roke, dobro opazuje bolnika, bolnika dobro pregleda, veliko sprašuje in dobro posluša. Bolnik mu podrobno opiše svoje življenjske, bivanjske, prehranske, delovne navade, dnevni ritem hranjenja, spanja, odvajanja, slabe navade, priljubljene barve oblačil, nakita, opiše svoj odnos do sebe in okolice. Pomembne so tudi reakcije na okolje, vključevanje in nasploh odzivanje na življenjski tok. Vse podatke zdravnik zbere, analizira in poda zaključke, ki so skupek navodil, kako in kaj mora posameznik spremeniti sam, katera zdravila (to so izključno naravna zelišča) in kako naj jih uporablja, navede potrebne masaže in mešanico olj za izboljšanje zdravja, ob tem še sprostitvene tehnike, gibanje, meditacijo... Nato posreduje natančna navodila terapevtom in maserjem, ki v nadaljevanju obravnavajo bolnika. Običajno se to dogaja v ajurvedskih centrih, kjer so ljudje vsaj nekaj časa odmaknjeni od doma, vendar to ni pravilo in obveza. Bolnika redno spremlja, prilagaja terapijo vse do izboljšanja bolnikovega zdravja. Ob pravilnem izvajanju terapije in upoštevanju navodil so spremembe hitro vidne, doseže se ravnovesje duha in telesa, bolnikovo zdravje se trajno izboljša.

Celostno pojmovanje

Ajurveda zagotavlja celostno pojmovanje zdravja/bolezni, zdravljenja in preobrazbe. Najprej, s svojim enkratnim razumevanjem doš (Vayu ali Vata, Pita, Kapha - več o došah v nadaljevanju sestavka), zelo osebno ugotavlja vzroke in zdravi, nato sproži nežen, a učinkovit in predvsem naravni proces zdravljenja posameznika. Ajurvedska medicina z obsežno teorijo, mnogo terapijami, duhovnimi tehnikami, treningi manualnih postopkov odkrivanja in zdravljenja bolezni ostaja v osnovi preprosta, temelji na zdravem razumu in jo lahko razume skoraj vsak. Vključuje raznolika znanja: zeliščarstvo, analizo prehranskih navad, aromaterapijo, jogo, meditacije, terapije z mantro, terapije z glasbo, barvami, življenjskimi običaji, širjenje duhovnosti in še veliko več. Spodbuja predvsem spoznavanje samega sebe, samoodkrivanja posameznih znakov in skupine bolezenskih simptomov, zakaj zbolimo, kaj moramo spremeniti in kako ohranimo celostno zdravje.

Ajurveda je zelo staro, tradicionalno zdravljenje, ki se zlahka prilagaja sodobni civilizaciji. Je širša od kitajske, tibetanske in drugih zdravilnih pristopov starih ljudstev. Izvira z vzhoda, iz Indije, kot tradicionalni način zdravljenja in se prepleta s kulturo indijskih narodov. Indijski rišiji (zdravilci, jasnovidci) so že pred več kot 5000 leti opazovali in opisovali posamezne zakonitosti bivanja, jih zbrali in organizirali v sistem ajurvedskega zdravljenja. Najstarejši zbornik zapisov je nastal v obdobju več kot 1000 let pr. n. št. in še danes se uporabljata predvsem dva iz tega časa (Chakara Samhita in Astanga Hrdayam).

Zanimivo je, da tako stara medicinska veščina, kot je ajurveda, poudarja pomen posameznika, njegovo enkratnost in unikatnost - s tem se bistveno razlikuje od večine modernih terapij, ki naj bi bile vsesplošno, vsestransko učinkovite. Ajurveda sledi značilnostim posameznika, je zdravljenje, ki ga lahko zelo natančno prikrojimo potrebam posameznika - ne priznava enotnega načina zdravljenja. V ajurvedi je vsaka snov lahko zdravilo ali/in strup - odvisno od količine in načina uporabe. Loči med telesom, telesno konstitucijo in psiho, dušo, ki je to telo naselila. V osnovi opisuje tri tipe v razločevanju telesne konstitucije, enako pozna tudi tri osnovne doše, ki opisujejo stanje duha. Toda ajurveda ne priznava le enega ali drugega tipa telesne konstitucije, kakor tudi ne samo ene ali druge doše v duši posameznika - natanko razločuje, hkrati povezuje v kombinacije in opisuje prevlado posamezne značilnosti. Ajurveda uči, da vsak posameznik vsebuje in izraža vse oblike stvarjenja, vendar so najpomembnejši odtenki v količini in kvaliteti posamezne oblike.

Zdrava prebava

Kot temeljni vzrok bolezni navaja motnje v prebavi. V ajurvedi je zdrava prebava bistvenega pomena, osnova zdravja; prebava je pripomoček za notranje »kuhanje«, hrano spreminja v obliko, ki je telesu uporabna. Zato mora bolnik z zdravnikovo pomočjo najprej dobro analizirati samega sebe, spoznati svojo prebavno sposobnost in moč. S prebavo, prebavnimi procesi in ostalimi organi so povezane, se prepletajo vse tri doše, še posebno s hrano, ki jo vnašamo v telo. Vsako neravnovesje pri vnosu, izbiri in prebavi hrane, se izraža v stanju duha in kasneje na fizičnem telesu. Vsi znaki in simptomi se zbirajo in analizirajo skupno, nikdar posamično. Zaključna analiza obsega vse tri stopnje prebave: okus, ki ima takojšnji učinek, energijo, ki daje srednjeročni učinek, in postprebavo z dolgotrajnim učinkom. Ajurveda povezuje šest okusov s petimi osnovnimi življenjskimi elementi, z došami, prehrano, prebavo in vplivom na naše telesno in duševno počutje. Energija, ki jo hrana nosi s seboj, je lahko ogrevalna (pospeši prebavo, je lažje prebavljiva) ali hladilna (počasna, težje prebavljiva). Kisle, slane in jedke jedi ogrevajo in (v zmernih količinah) pomagajo pri prebavi, sladke, grenke in trpke jedi hladijo in upočasnijo prebavo. Ena izmed izjem je med, ki je sladek, vendar greje. Izjeme so še zelišča in zdravilne snovi ajurvedske medicine, kjer ne veljajo pravila o okusih, energiji in PPU. Postprebavni učinki (PPU) so dolgotrajne posledice, dolgotrajni učinki hrane in vnesenih snovi na telo, in sicer: prvi, anabolični krepi celičje, veča težo; drugi, katabolični, celičje slabi, drobi. PPU ima tri različice, glede na spreminjanje hrane med prebavo: sladko, kislo in jedko (to niso okusi na jeziku - hrana se med presnovo spreminja). Po okusu sladka in slana hrana dajeta sladek PPU, sta anabolični in krepita telo. Hrana, ki je po okusu jedka, grenka ali trpka, daje jedek PPU, po okusu kisla daje kisel PPU. Oba, kisel in jedek PPU, telesne celice slabita, zato slabita telo in dušo.

Harmonija telesa

Harmonija telesa je odvisna od ravnovesja v telesu, predvsem stanja duha (treh doš Vate, Pite in Kaphe). Doše v ravnovesju dajejo močno, zdravo osnovo (celice in tkiva), zagotavljajo dobro presnovo, izločanje, posledično omogočajo čustveno stabilnost in kvalitetno emocionalno stanje. Na doše seveda vpliva prehrana, ob tem še podnebje in okolje, naše bazalno stanje telesa, miselna naravnanost, občutki ... Neskladje povzroči bolezen. Z ajurvedo bolnik spoznava sistem notranjega in zunanjega čiščenja telesa, ki vrača ravnovesje in s tem zdravje. Sama hrana ne pomeni le energije za telo, svoj pomen ima njena barva, sestava in oblika na krožniku, pomembne so začimbe in olja, ki jih dodajamo, vonj, ki ga zaznavamo in seveda dejanski učinki v telesu in došah posameznika.

Tudi barve v raznoterih odtenkih se povezujejo z različnimi lastnostmi, povezane so s stanji duha in telesa (došami). Z barvo lahko bistveno vplivamo na svoje počutje, tako v domačem kot delovnem in ostalih okoljih, predvsem z barvo hrane, nato obleke, nakita, prostora.

Rdeča barva je povezana z vročino in nasiljem, agresivnostjo, z močjo in prevladovanjem, s strastjo, lahko pa tudi tolaži, greje in spodbuja. Odsvetovana so rdeča vozila (motorji, skuterji in avtomobili), saj ta barva med vožnjo sproži preveliko agresije pri vozniku in/ali pri drugih udeležencih v prometu.

Rumena in oranžna sta topli, spodbujata, spravljata v dobro voljo, odpravljata depresijo.

Rožnata je nežna, ljubkovalna, ljubeča, lahko pomirja - v določenih primerih celo preveč.

Zelena različno vpliva na posameznika: nekatere hladi in umirja, druge spodbuja. Zelo pomembna sta odtenka rumene in modre barve v zeleni.

Modra in škrlatna sta hladilni barvi.

Zlata je barva sonca, daje umirjeno energijo, ki greje. Primerna je predvsem za ljudi s konstitucijo vata in kapha. Za ljudi pita je bolj primerna srebrna (nakit).