Po dolgotrajnem zibanju v ne preveč mavričnih vonjavah medmestnega avtobusa smo prispeli v Anning – majhno mestece, poznano po čarobnih dobrodejnih vrelcih japonskega izvora. Japonski vroči vrelci na jugu Kitajske, v pokrajini Yunnan. Na povprečni nadmorski višini 2000 m, kjer se v zgodnjem juliju podnebje spreminja kot kameleon.
Jutro je bilo lepo, sonce je prizanesljivo razprostiralo svoje žarke, ko smo se skobacali iz pretesnega avtobusa. Pot proti vrelcem nam je bila znana, kajne? No, pravzaprav nihče ni vedel natančno, kam, vendar nas je vse intuicija odpeljala v isto smer. Pokrajina sama čudovita, okolica manj urejena – kot na Češkem pred desetletji.
Pa kaj!? Nahajamo se vendar v Yunnanu, v eni izmed najočarljivejših pokrajin Kitajske, ki je najbolj raznolika med vsemi kitajskimi provincami: okusiš lahko vse posebnosti tropskega deževnega gozda, ohladiš se ob pogledu na zasnežene vrhove Tibeta! Igriva spremenljivost pokrajine: hribovita dežela se spremeni v gorate vrhove pokrite s snegom vse leto, globok in deviški divji gozd, jezera in topli vrelci, alpsko oblikovana pokrajina, srhljive doline, prečudovite ravnice, gorske reke in sotočja, blišč flore, ki cveti vse leto.
Je šesta največja provinca in nudi zatočišče vsaj tretjini vseh kitajskih manjšin in več kot polovica raznolikih kitajskih rastlinskih in živalskih vrst domuje na tem območju.
Provinca Yunnan ima največ nacionalnih vrst faune in flore, med njimi 2500 vrst divjega cvetja in drugih divjih rastlin, zato jo Kitajci radi poimenujejo tudi »Kraljestvo rastlin (ali živali), »Vrt božansko čudovitega cvetja« in »Domovina parfumov, čudežnih vonjev«. Poplava kamelij, orhidej, azalej ob primulah in vseh ostalih različicah (ki jih je več kot 4000) tropskih in subtropskih rastlin krasi to čudovito pokrajino. Vzdevek »Božanski vrt« se je prijel in ga poznajo povsod širom Kitajske, tako da je sloves pokrajine Yunnan v resnici prerasel geografsko velikost pokrajine.
Leta 1960 so na tem področju odkrili ostanke predhodnih civilizacij, ki so starejše od 1,75 do 2,25 milijonov let – tako je postal Yunnan-človek znan kot najstarejši zametek humanih bitij na Kitajskem.
Ob vseh zgodovinskih znamenitostih je ta pokrajina znana tudi po izredno ugodnih klimatskih razmerah in vplivih. Kitajci jo domače imenujejo »na jugu oblakov«. Podobno so poimenovali tudi glavno mesto te province, Kunming, ki se ponaša z naslovom »mesto večne pomladi«. Mesto leži na planoti s 1890 metri nadmorske višine, ima najmilejše podnebje med vsemi ostalimi kitajskimi mesti in se ga lahko obišče v kateremkoli letnem času. Zime so zelo kratke, sončne in suhe. Od junija do avgusta nudi prijetno hladno zavetje z veliko vlage – to je obdobje tropskih deževnih padavin. V starih časih je bila čezenj speljana pomembna trgovska pot, Kunming je predstavljal vhod na pomembno in opevano »Svileno pot«, ki je povezovala kraje od Tibeta, Sečuana do Myanmara in Indije.
V zgodovini druge svetovne vojne je pokrajina Yunnan z glavnim mestom Kunming odigrala pomembno vlogo v vzdrževanju povezav z ostalim svetom. Leta 1942 so Japonci zasedli Lashio in tako prekinili zračne linije in dostave na Kitajsko. Kunming je takrat edini nadaljeval »mednarodno« izmenjavo, predvsem z »uvozom« dobrin iz Amerike. Med leti 1942 in 1945 so ameriška letala vzdrževala nevarno zračno povezavo s preleti nad »nevarno Grbo« - prelet čez 5000 metrov visoko gorovje med Burmo in kasneje Indijo do kitajske pokrajine Yunnan. Ameriške pilote, ki so se precej udomačili v Kunmingu in Yunnanu nasploh, so imenovali »leteči tigri«. Črni trg je uspešno rasel in velik del zdravil, konzervirane hrane, petroleja, goriv, ostalih dobrin, ki so bila namenjena vojski in državnim službam, se je izgubil in potonil v druge roke.
Anning je majhno mestece na jugozahodu Kitajske, je mestece vročih vrelcev. Je zelo mirno, preplavljeno s številnimi opozorili: kamniti vroči vrelci, blatno-kamniti vroči vrelci, bolnišnica vročih vrelcev, celo vroči vrelci komunistične partije – velikanska, z bršljanom preraščena tabla.
V mestu, polnem vseh možnih vročih vrelcev, smo se odločili za Jinfan Senlin Hot Springs, do katerega pelje strma, razgibana cesta na vrh hriba. Topli vrelci so tradicija mesta Anning, dolga več kot tisoč let, Senlin vrelce so odprli 2002. To so edini vrelci v japonskem stilu daleč naokrog. Večina ostalih ponudnikov ima privatne zmogljivosti nameščene znotraj zaprtih prostorov in računajo obisk po urah – Senling vrelci se razprostirajo na odprtem, z močnim poudarkom na vzdušju v okolici vrelcev. Pomemben je celoten ambient, poudarek ni le na vodi. Kot na kateremkoli drugem področju Kitajske je beseda »japonski« zelo spotakljiva in zelo nevarna za posel. Stari imeni (»Rishi Senlin Wenquan in Japanese-style Forest Hot Springs«) sta še zmeraj prisotni na oznakah zemljišča. Na vseh novih brošurah pa se bleščita marketinško preverjeni »Jinfan Senlin Wenquan« in »Golden Direction Forest Hot Springs«. Hostesa z imenom Wu je prijazno pojasnila naši prevajalki: »To je politika, morali smo spremeniti ime.«
Zatem nas je odpeljala v preddverje in nam poskušala predstaviti različne oblike vstopnic (paketov) za užitke v vročih vrelcih: 88 yuanov (8.8 EUR) za celodnevno kopanje v bazenih in vročih vrelcih, 118 yuanov (11,8 EUR) z dodatno enourno masažo stopal in 188 yuanov za masažo s posebnimi užitki in efekti aromatičnih olj! Ob tem ni manjkalo muzanja in namigov z naše strani, še posebej, ker naša gostiteljica ni znala prav natančno pojasniti, kaj so posebni masažni užitki v tem paketu.
Dogovorili smo se za paket z dodatkom masaže stopal, položili 110 yuanov depozita (za 5 oseb) in prejeli smo ključe za garderobne omarice. Vsi prostori v Senlinu, vključno z ostalimi površinami so zelo čisti, kar je veliko več od običajnega kitajskega standarda, a vendar ne sterilno odbijajoči. Vse je zelo okusno zloženo in spravljeno: od brisač do kopalnih plaščev, sanitarije in obuvala za bazene, urejeni tuši in kvalitetna sanitarna tehnika.
Ob izhodu na prosto smo najprej zagledali v nebo segajoče pinije, vzravnane kot telefonski drogovi. Ptičje petje se je razlegalo povsod okrog nas. In čudovit bazen, ki se je navezal na manjšega s toboganom. Kamnita pot je bila speljana do bazena in se je zvila ob naslednjem manjšem. Celoten kompleks je vsajen v nagib hriba in kar stremi za raziskovanjem. Praviloma se zvrsti 400 do 500 obiskovalcev vsak teden, a to soboto opoldan jih je prišla le peščica.
Gospodična Wu je povedala, da prihajajo sem predvsem bogatejši Kitajci iz okolice Kunminga, tudi iz Šanghaja in tudi vedno več tujcev, predvsem Korejcev. »In Japonci?« smo bili radovedni mi. »Japonci?« s prikritim nasmeškom si je vzela nekaj trenutkov časa za razmislek in gledala mimo nas. »Japonci, zanje nisem povsem prepričana.«
Čeprav so topli vrelci v Senlinu pogosto zelo obiskani, jih je vendarle dovolj (približno 20), da si lahko privoščiš zasebnost v počitku in sprostitvi. Vsi obiskovalci so zelo olikani. Praviloma ne silijo v bazenčke – vrelce, ki so že »zasedeni«. Predvsem jih odbija tudi bližina in kopanje z »waiguoren«, izraz, ki ga uporabljajo za vse ne-Kitajce.
Vsak vrelec je različne dolžine in oblike, vsi pa so precej plitvi (približno 1 m do 1,2 metra globine), v njih se lahko udobno namesti vsaj ducat ljudi. Temperature se gibljejo med 36 in 46 stopinj Celzija, tako si ni težko najti primernega območja. Na eni strani se med kamni steka v bazen sveža vroča izvirska voda, kar dela eno stran toplejšo od druge. Voda je izredno čista in nenehno priteka sveža.
Eden izmed bazenov je preplavljen z aromo vrtnice in se v rdečem odtenku razprostira med manjšimi skalami. Para se dviga nad vodno gladino in omamen vonj te kar popelje v notranjost. Naslednji je mlečno obarvan, poln esence kozjega mleka – kakor, da je namenjen Kleopatri. In za tem še številni drugi vroči gejzirji in vrelci, v katerih se med drugim najdejo tudi esence aloe vere (zeleno obarvan), esenca jagode (rdečkast), v rjavo zelenih odtenkih odseva bazen z zdravilnimi zelišči in v sinje zeleni zeliščni bazen.
Najzanimivejši je bazen s telesno temperaturo vode, v katerem se lesketajo luske drobnih ribic, turškega porekla (Garra ruffa). Koliko smeha in nepopisnega žgečkanja so nam namenile te ribice! Seveda je bilo te užitke potrebno doplačati (30 yuanov, kar je 3 EUR za neomejeno ščegetanje). Ob vstopu popišejo številko omarice in račun te čaka ob odhodu na recepciji. Krasno doživetje, posebno v skupini. In še koristno – ribice grizljajo odmrlo kožo in jih uporabljajo v terapiji luskavice in ostalih kožnih ne vnetnih bolezni. Ena za drugo so grizljale od nohtov na nogah, po podplatih, golenih in kolenih in ni minilo veliko časa, ko je jih je bila množica zbrana ob vsakem izmed nas. Ojoj, ko so prigrizle do bokov in ledvenega dela – bili smo skupina ponorelih, kot bi jih napadle mravlje ali prešinile strele električnega toka. Vsako čas je kdo izmed nas prasnil v smeh, ki ga ni mogel več zadrževati. Kar tresli smo se od smeha, ki mu ni bilo konca.
Samo zaposleni so nas od strani odkrito opazovali in celo buljili v nas, kar ni bilo prav prijetno – smo pač waiguoren! Vendar v celoti: prostor je zelo prijeten, deluje zelo zasebno, odmaknjeno od velikih mest, zelo daleč od ostalih turističnih lokacij. Deluje malce, no ja, pravzaprav zares malce Japonsko.
Ponovno smo se potopili v vrelce, prste pomolili iz vode, zaprtih oči so glave kar popadale in se podložile na toplih kamnih. Celo uro smo dremuckali ob ščegetanju ribic, čudovito! Nič se ni spremenilo… Nekaj več ljudi je prišlo, nekaj obiskovalcev odšlo. Večer se je spuščal nad nas, ki smo se cartljali in razvajali v objemu toplote. Le mokri lasje so postajali hladni.
