Personifikacija medicine

– medicina in pravo – status post* ali: ujetega ptiča tožba

V teh prelepih spomladanskih dneh toliko otožnosti, turobnosti in grenkobe. Kje smo in kdo smo pravzaprav? V mislih se sprehajam in preletim svojo mladost v gimnaziji, nato študentska leta: sedem (7) let medicinske fakultete s pripravništvom, tri leta (3) specializacije, ob tem številna dopolnilna izobraževanja iz manuelnih tehnik, ultra-zvočne diagnostike, post diplomski študij, pa športna medicina, dietetika, kasneje še akupunktura in vzporedno management iz gostinstva in turizma, pa še kaj bi se našlo. Redno vsakoletno izobraževanje na Kitajskem, pa strogo strokovna izobraževanja doma, v Evropi in drugod v tujini. Vse samo zato, da danes sedim na tem trgu Antona Martina Slomška in ne vem, kje je moj univerzum, kam naj denem z leti pridobljeno znanje in kje so vrednote, ki sem jih sanjala. Postala sem mezdni delavec ene največjih slovenskih tovarn, pardon, največje slovenske zavarovalnice. Redno dnevno pridno oddelam svoj tekoči trak in redno dnevno pridno prekoračim redno delovno obvezo, ki šteje petintrideset bolnikov v sedmih urah in pol. V moji ambulanti je ta obveza praviloma devet, še bolj natančno deset ur dnevno, tekoči trak pa šteje vsaj štirideset ali več obiskov bolnikov, pardon, zavarovancev največje slovenske zavarovalnice. Ne, ne, ne, ne smilim se sama sebi, le žalost je vse bolj globoka. Ali pa ironija, cinizem, obup?

Govorimo o personifikaciji medicine, o pojasnilni dolžnosti, o tem, da naj bo vsak bolnik deležen individualne obravnave, da moram najti čas in da moram ohraniti vsa načela in predvsem slediti Hipokratovi prisegi. Da moram upoštevati novosti v stroki, slediti sodobnim smernicam in načelom zdravljenja, upoštevati socialni položaj in vse stiske posameznika. In ob tem nehote pomislim: ali kdo pozna moje in seveda (zelo verjetno) tudi stiske mojih kolegov, predvsem zdravnikov zasebnikov? Ali sploh kdo ve, v kakšnih dilemah smo?

Zasebniki smo sklenili pogodbe z zavarovalnico, misleč, da se bomo v zasebni praksi lahko posvetili bolnikom celostno, da nas ne bo omejeval sistem velikih centrov, da bomo s tako imenovano butično enoto naredili vse to, kar danes dejansko narekujejo sodobne smernice in česar veliki centri ne zmorejo. A sčasoma smo spoznali, da smo s to pogodbo podpisali le mezdno normo na letni ravni, ki natančno določa, koliko bolnikov lahko na leto obravnavamo. Z zadnjim aneksom iz decembra 2010 smo morali podpisati tudi število prvih in kontrolnih pregledov ali natančneje: do pike natančno so nam določili, koliko bolnikov lahko sprejmemo v obravnavo na prvi in koliko na ponovni (kontrolni) pregled v tekočem letu. In do pike natančno si lahko izračunamo dnevno normo, ki pri večini znaša vsaj trideset bolnikov oz. obravnav na dan. Pri marsikom več. In natančno je določeno, koliko lahko traja prvi in koliko kontrolni pregled: prvi do največ dvanajst (12) minut in kontrolni sedem (7) minut. Moji stroki zavarovalnica prizna po enem bolniku en prvi pregled in samo en kontrolni pregled za eno diagnozo. In natančno je določeno, kaj lahko v tem času bolniku sploh ponudimo, saj tako opevana »Zelena knjiga« storitev obstaja že nekaj desetletij – velja še dandanes. V tej »Zeleni knjigi« predpisanih storitev seveda ni novih storitev medicinske stroke (če se le da ostajajo v njej samo stari medicinski posegi in postopki), zakaj novosti bi podražile storitve in dvignile stroške zavarovalnici. In seveda ima vsaka storitev svoje točke in seveda zavarovalnica predpiše vsakemu zdravniku zasebniku tudi število točk, ki jih lahko »porabi« na leto. Ker veljamo medicinci za bolj neuke matematike si iz navedenega najbrž ne bi smeli znati izračunati, koliko točk pripada posameznemu bolniku oz. obisku. A do te stopnje smo matematiko vsi absolvirali – žal. Žal zato, ker je prav klavrno pogledati te številke!

Sedim na trgu - to klateži počno vsak dan in razmišljam o smislu življenja in vrednotah posameznikovega bivanja tukaj. Klateži so svobodni, mi pa ujeti. Ujeti v kletko ambulante vsakodnevno, v spone norm in normativov te zavarovalnice, ki nam in meni osebno narekuje, da se ne smem in ne morem pogovarjati z bolnikom – z osebo in človekom, ki morda ta pogovor potrebuje bolj in veliko bolj kot katerokoli zdravilo ali preiskavo. Ne, ne smem se pogovarjati, ker »pogovor ali posvet« ni storitev, ki bi jo zavarovalnica priznavala, je ni na seznamu v »Zeleni knjigi«. In tako se spet znajdem v dilemi: kaj naj obračunam? Katero storitev naj pišem po tem, ko sem z nekom v pogovoru reševala njegove težave? In pojasnilna dolžnost? Kam naj dam to? V vsej zmedi in kaosu in pritiskih razbolelih ljudi se včasih kar težko znajdem. Nekdo toži za bolečinami, drugi ne more delati, tretjemu je bilo zavrnjeno zdraviliško zdravljenje, četrti nima denarja in ne more v stalež. Pa strah pred izgubo službe, strah pred nesposobnostjo za delo in še kaj. Veliko ljudi je vsak dan pred vrati, različnih poklicev, raznolikih socialnih položajev, statusov. Veliko različnih zgodb. In za vse najti besedo?

Včasih sem prestrašena in zbegana. Ljudje pričakujejo od strokovno izobraženega zdravnika predvsem visoko strokovnost. Takoj za tem nemalokrat sposobnosti čarovnika, ki bo rešil številne težave in bolečine kar naenkrat. Marsikdo pričakuje brezmejno prijaznost, visoko postavljene vrednote, popolno znanje govorništva, izredno izurjenost v pisani besedi (izvidih), brezmejno potrpljenje in brezmejno sposobnost iskanja rešitev. Jaz pa sedim tukaj in razmišljam o vseh pritožbah, o nezadovoljstvu, ki se dnevno zapiči vame kot pikado v center rdečega kroga. Ko poskušam pomagati in reševati težave razbolelih, mi nekdo drug očita, da izvid ni napisan popolno, pa spet nekdo,da ni opisal svojih težav tako, kakor sem jih jaz zapisala, pa tretji, da ne dvigujemo telefonov, da imam malomarno tajnico alias administratorko alias sestro, da nismo sposobni komunikacije in ne znamo upravljati elektronskih medijev. Res nisem končala šole retorike in lepopisja, res nisem računalničar in ne telefonist in res nisem ekonomist (to od mene pričakuje Davčna uprava). Res sem samo zdravnik. Pa spet poplava misli: kdaj pride delovni inšpektor, kdaj tržni in kdaj davčni, kdaj imam sanitarni nadzor in požarno varnost? In kdaj bo moj pogodbeni partner (oz. njegovi zaposleni na ZZZS) zameril to moje pisanje in mi odredil nadzor opravljenih storitev (pomeni: pogledali bodo ali sem vse prav zabeležila oz. pregledala ali ne goljufam), nadzor prisotnosti na delovnem mestu v skladu z delovnim časom, nadzor čakalne knjige in knjige naročanja, nadzor še česa, za kar sploh ne vem, da lahko nadzirajo. A vem, vse bolj: veliki brat me gleda!!! Pri vsakem izmed naštetih nadzorov mi grozi nekaj tisoč evrov kazni. Mene osebno, z imenom in priimkom. In sicer: v primeru nedoseganja norme plačam kazen; če normo presežem, me doleti kazen; ob preveč kontrolah spet kazen. In nikogar ne zanima ali delam v dobro bolnikov ali koga drugega. Pomembni so papirji in kaj na njih piše. Niso pomembni bolniki in njihovo stanje, ni pomembna moja strokovnost in ne moje znanje. Samo predpisi in papirji! In nikogar ne zanima, da opremljam ambulanto z vsemi medicinskimi pripomočki, pa tudi s telefoni in računalniško opremo iz svojega žepa. Vsi pričakujejo vrhunsko storitev v zasebni ambulanti! In nihče nas v tem trenutku ne primerja z bolnišnicami in zdravstvenimi domovi, kjer stroškov za raznovrstno opremo ne pokrivajo iz plač zaposlenih, ampak iz sredstev občine, države ali kako drugače. In nikogar ne zanima, da kazni plačujem jaz osebno, v velikih ustanovah pa gre na račun ustanove. In nihče ne ve, da smo zasebniki dejansko najslabše plačan kader v sistemu javnega zdravstva! Računalniški programi in njihovi skrbniki, zdravila in farmacija, odpadki različnih vrst – vse je v tem bolje plačano, kakor mi, zdravniki zasebniki. Pa nočem o plačah, ki so sramotne (zlasti za Evropo), saj vsak privatnik z bistveno manj odgovornosti in šolanja, zasluži bistvenoooo več. Splošno mnenje je drugačno, pa naj tako ostane, sicer me bo še bolj sram.

Nikogar ne zanima nič, razen lastnega stanja, za sočloveka smo gluhi. Le zdravniki, predvsem zasebniki, moramo biti izjeme. In ni pomembno, koliko ur na dan delamo, samo da so pregledani vsi, ki stojijo pred vrati. V cerkvi naročajo na avdienco, na občini, pošti in banki ljudje stojijo za linico ali črto – le pred vrati ambulante jih popade bes, če vrat ne odpremo takoj po prvem trk-trk-trk. Verjetno lenarimo, pijemo kavo ali beremo časopis … Žal ne. A vsak bolnik potrebuje svoj čas in nikogar, ki je v obravnavi ne zanima, da je ta čas normiran, da za njim čakajo na pregled še drugi bolniki. Če bolnika v pogovoru prekinem, sem nesramna in se bo že pritožil. Če poskušam pohiteti in ciljno izpraševati, sem vzvišena in arogantna. Med največje grehe sodijo vprašanja: »Kaj pa sami storite za svoje zdravje? Telovadite? Se redno rekreirate?« In še: »Malček smo pretežki. Morda bi z redukcijo teže in več gibanja dosegli boljše počutje, manj bolečin, poraba tablet proti sladkorni, holesterolu in povišanemu pritisku bi se znižala …« Ne, to pa ne. Poznamo pravila zavarovalnice, obveze zdravnika do bolnika, do zavarovalnice, do davkarije in vseh ostalih inšpekcij … Kje pa so obveze bolnika do lastnega zdravja? In kje so pravice zdravnika, ko ga napade množica v čakalnici, ko so ljudje popadljivi, ko so žaljivi, ko so netočni in zasmehljivi.

Pomembno je, da so nas, zdravnike, v zadnjih letih uspeli očrniti, postali smo največje breme te zavarovalnice, uspeli so nas oblatiti pred bolniki. A tudi mi smo ljudje. Vsak zdravnik s svojo zgodbo, zgodovino, tudi z bolečinami in vprašanji. Vsak s posebnim čutom do bolnika in prav vsi z željo delati v dobro bolnikov.

In z nasmehom na ustih se spomnim, kako sem kot deklica sanjala o tem posvečenem poklicu, danes pa razmišljam, kako ustreči vsem in ubežati svoji vesti vsakič, ko ne izpolnim (vseh) pričakovanj bolnikov. Kako ubežati ... V precepu misli, ki se kar zlivajo, sonce zahaja in se skriva za zvonik – morda bo jutrišnji dan prinesel (od)rešitev?!