Prvi in najboljši zdravnik je narava življenjska moč, ki vodi človeka. Blatne kopeli ogrejejo telo, sproščajo, pomlajujejo in blažijo bolečine.
V svoji zgodovini ima naravna medicina dve obdobji: predznanstveno in znanstveno, tako tudi predznanstveno in znanstveno izkustvo v naravnem zdravljenju. Prvo obdobje je zasnovano na posebnem, preprostemu človeku lastnem, tenkočutnem zaznavanju. Opazoval je, kaj ustreza njegovi naravi, ob tem seveda tudi, kaj pomaga zoper bolezen in motnje v zdravju. Dokazi o predzgodovinskem naravnem zdravljenju so shranjeni v ljudskem zdravilstvu minulih časov, še v danes živečih ljudstvih, ki so povezana s človekovo pradavnino, pa tudi v ustnem izročilu, napisih, jamskih risbah, pesnitvah (npr. pri Grkih).
Opazovanje in lastne izkušnje so osnova tudi znanstveni naravni medicini in naravnemu zdravljenju. Nadgradila so jih kritična razmišljanja, ugotovitve, raziskovanja, kako in zakaj deluje zdravilo, kako poteka zdravljenje, kakšni so zakoni in pogoji zdravljenja. V svojih začetkih je bila znanstvena naravna medicina še tesno povezana z verovanjem, zato je bil poklic zdravnika ali zdravilca in duhovnika združen kar v eni osebi. Prav skozi vero, religijo in verovanje, pravzaprav preko številnih duhovnikov pa so nastajali zapisi o načinih in oblikah naravnega zdravljenja, ki v sodobnem času postajajo ponovno zelo uporabni, zaželeni in iskani.
Ob tem ne moremo prezreti Hipokrata in njegovih misli, popotnice, ki jo še dandanes daje pravzaprav vsakemu novodobnemu zdravniku: »Zdravnik mora biti primerno izobražen, poznati mora zakone in pravila zdravja in bolezni. Vendar je pri tem mnogo pomembnejše, da se zna zdravnik dobro vživeti v bolnika. Zdravnikovo delo je bolj umetnost kakor rokodelstvo, za dobro opravljanje zdravniškega dela pa je potrebna umetniška nadarjenost. Pri zdravljenju ni pomembno samo telesno stanje, temveč tudi duševno razpoloženje. Zato morajo zdravniki vplivati tudi na duha. To je pomembno pri dolgotrajnih boleznih, pri boleznih, ki prihajajo polagoma, kot bi se plazile preden izbruhnejo zares, se lahko pojavljajo v obliki najrazličnejših znakov (medlost, slabotnost, neješčnost, razdražljivost, nespečnost, bolečine), ki so najpogosteje posledica nepravilnega življenja. Take pojave je potrebno pravočasno preprečevati, in sicer s toplimi kopelmi, potenjem, odvajali, zadostnim spanjem in gibanjem v jutranjem soncu.«
Kot že rečeno: prvi in najboljši zdravnik je narava življenjska moč, ki vodi človeka.
Tako je človek že v daljni preteklosti uporabljal toploto za zdravljenje bolnih in poškodovanih, saj je bila toplota venomer lahko dostopna. Najdostopnejši vir toplote in ogrevanje je seveda sončna svetloba, ki ima približno 50 odstotkov infrardečih žarkov. Telo lahko ogrevamo na več načinov:
- z direktnim dotikom ogretega predmeta ali telesa (prevajanje ali kondukcija),
- s širjenjem preko vmesnega medija konvekcija (voda, para, plini),
- s sevanjem iz okolice (toplotno sevanje ali konverzija).
Pri delovanju zunanje toplote, se na koži pojavi občutek toplote, ki nastane zaradi posledične spremembe temperature kože. Telo na zunanje pregrevanje reagira z lokalno in oddaljeno (globoko) reakcijo v notranjosti telesa. Tako toplota vpliva na prekrvitev tkiv, poveča se metabolizem (prehrana) v tkivih, vpliva na zaznavanje (zmanjšanje) bolečin, poveča se elastičnost vezivnega tkiva, kar vpliva tudi na delovanje mišic in sklepov, sprošča gladko mišičje, upočasni peristaltiko in ugodno vpliva na delovanje notranjih organov (jetra, vranica). Ene izmed najstarejših poznanih oblik terapije s toploto so vsekakor uporaba toplega blata, toplega parafina, gline, sena, zelišč, izvlečki različnih zdravilnih in aromatičnih olj v namene zdravljenja. Uporabljajo se še danes: kot ovitki, obkladki, povijanje in kopeli tako za zdravljenje, kakor za preventivo, sproščanje in v lepotilne namene.
Blato
Že stari Rimljani so uporabljali naravno blato z namenom zdravljenja, sproščanja in lajšanja težav. V sodobnem času pa uporabljamo naravno blato v terapiji in v lepotne namene, in sicer kot blatne obloge, ovitke in blatne kopeli. Blatne kopeli ogrejejo telo, sproščajo, pomlajujejo in blažijo bolečine. Železo, baker, cink, kalcij, magnezij, kalij in drugi naravni minerali so snovi v blatu, ki pospešujejo in tudi drugače dobrodejno vplivajo na krvni obtok, gladijo površino kože, obnavljajo celice ter odstranjujejo odmrle produkte kože.
Uporabljamo ga tudi v postopkih fizikalne terapije, in sicer pri zdravljenju bolezni prebavnega trakta, po operativnih posegih na rodilih in sečilih, pri kroničnih obolenjih gibalnega sistema.
Fango naravno mineralizirano hranljivo blato
Izraz »fango« se je primarno uporabljal samo za mineralno bogato in hranljivo blato italijanskih vročih vodnih in/ali vulkanskih vrelcev. Danes poznamo različne vrste zdravilnih blat iz raznih krajev sveta. V Sloveniji je najbolj znan fango domačega izvora bentonit iz Dobrne.
Fango lahko uporabljamo kot obloge ali kopeli za zdravljenje, v lepotnih postopkih za obrazne maske in/ali tetesne obloge, ki razstrupljajo, ogrejejo, dobro vplivajo na prekrvitev delov ali celega telesa, sproščajo, obnavljajo celice, odstranjujejo odmrle snovi in lajšajo bolečine.
V zdravljenju se uporablja za obloge trebuha in ledij pri boleznih prebavnega trakta, boleznih rodil in sečil. Znano je, da naravno blato dobro uničuje strupe v telesu in je zato tudi dober dezinficiens. Uporabljamo ga tudi pri revmatičnih obolenjih gibal kot obloge in premaze za roke, posamezne ali skupine velikih sklepov, velikokrat pa tudi kot kopeli.
Parafin poznamo kot čvrsto snov, ki se pri temperaturah nad 50 stopinj C prične topiti. Topli parafin se daje direktno na kožo s ščetko (s premazi) ali s potapljanjem, namakanjem rok in stopal v raztopljeni parafin. Običajno se nanaša v več slojih, saj se pri sobni temperaturi hitro strdi in tako omogoča nanos naslednjega sloja zmehčanega parafina. Med ohlajanjem parafin sprošča precej toplote. Uporabljamo ga predvsem pri zdravljenju kroničnih revmatičnih obolenj rok in stopal. Zelo popularno je pri teh boleznih gnetenje toplega, ne povsem strnjenega parafina. Uporablja se tudi v kozmetiki, kjer izkoriščamo predvsem njegov negovalni učinek na nohte in kožo, ki po parafinskih oblogah (rokavicah) deluje gladko in mladostno, nohti pa so svetli in bleščeči.
Šota je naravna, trajna oblika organskih snovi, nastane v procesu preperevanja. Odvisno od lastnosti pokrajine in podnebja, kjer jo pridobivajo, ima različno vsebnost naravnih organskih snovi. Običajno med počasnim preperevanjem nastaja trajni humus, ki ohrani nekaj dušika in fosforja ter ima različno (glede na lego pokrajine) vsebnost mineralnih snovi (kalij, kalcij, mangan, magnezij, železo, cink, selen in ostali). Najpomembneje pri naravnih organskih snoveh, ki jih uporabljamo za obloge, pa je, da vsebujejo tudi večje ali manjše količine rastlinskih estrogenov naravnih rastlinskih ženskih hormonov. Zato so te obloge posebej priporočljive pri ženskah v obdobju pred menopavzo, med njo in po njej, saj izredno dobro vplivajo na kožo, posamezne sestavine pa se dobro vsrkajo tudi v telo in lahko do neke mere nadomestijo manjkajoče lastne snovi v telesu.
Glino v glavnem uporabljamo za obkladke, premaze, maske. Uporabna je tako domača glina, ki jo sami izkopljemo, kot tudi kupljena (običajno v prahu), pa tudi lončarska rumenkasta glina. Rdečo odsvetujejo, saj vsebuje preveč železa. Za uživanje mora biti glina preverjena (npr. Ašičeva), saj so le uradno potrjene in pregledane znamke res zanesljivo uporabne za vnašanje v telo.
Voda je eden izmed osnovnih naravnih zdravilnih dejavnikov in jo v različnih oblikah uporabljamo tudi v medicini: za pitje, kopeli, obloge, ovitke obkladke, inhalacije in v savni.