Rdeča pesa je skromna, marsikje osovražena zelenjava – mnoge spominja na dijaške domove in vojašnice. V resnici pa je bogata zakladnica: ponaša se z izjemno kulturno preteklostjo in velikanskim virom zdravja.
Rdeča pesa ali Beta vulgaris je od 16. stoletja kultivirana oblika iz vrste pesa. Uporabni in užitni so tako listi kakor gomolji.
V vrsto »pesa« sodijo tudi sladkorna pesa, krmilna pesa in cikorija. Kulturno rastlino so dalj časa pridelovali v deželah vzhodnega Sredozemlja, v današnjem času jo gojijo po vsem svetu, zlasti pa v deželah z zmerno klimo. Zogleneli ostanki dokazujejo, da je bila poznana že v starem Egiptu in prazgodovinski Nizozemski. Omenjajo jo tudi asirski (zdravilnost rdeče pese so poznali že v Babilonu pred 4000 leti) in grški viri, kjer so jo uporabljali v zdravilne namene in kot afrodiziak. V Delfih so jo ponujali bogu Apolonu, omenjena je v Aristofanovih zapisih, Aristotel in Teofan pa sta ločila rdečo od sladkorne pese. Liste so uporabljali za hrano, gomolje za zdravilstvo.
Rimljani so peso prvi križali, prvi so pričeli s pridelavo različnih vrst pese. Ohranjeni so prvi recepti priprave listov in gomolja, in sicer v starodavni rimski knjigi z imenom Apicija. Pesina juha se je takrat uporabljala za odvajalo, dodajali so ji vino, pogosto tudi piščančje meso in jo mešali z ovseno juho. Galen ji je precej odvzel pomen in vrednost, vendar je v srednjem veku ponovno vzljubljena, najprej na samostanskih vrtovih, po 15. stoletju pa se je pričela nezadržno širiti po vsej Evropi in v ostali svet.
Pred nekaj desetletji so znanstveniki v soku rdeče pese odkrili antocinan, ki naj bi zaviral rast tumorjev. In čeprav je vsesplošno znano dejstvo, da rdeča pesa spodbuja imunski sistem, da je bogata z naravnimi sestavinami proti raku – dolgoletno verovanje ljudske medicine v Evropi, ki trdi, da je rdeča pesa zdravilo proti raku, še vedno ni dokazano. Ob različnih antikarcenogenih, ki naj bi jih vsebovala rdeča pesa, kuhana ali presna, vsebuje tudi precej folne kisline (folna kislina sodi v skupino B vitaminov, znana je kot B9). Ob naštetem rdeča pesa premore tudi še ostale zdravilne lastnosti: krepi organizem, spodbuja imunski sistem in delovanje dihalnih encimov ter apetit, pospešuje izločanje žolča, uživanje rdeče pese je preventiva pred prehladom in gripo, meso in sok rdeče pese z obnavljanjem krvi zavirata razvoj rakastih celic, pospešuje rast celic in popravlja celična jedra, sok rdeče pese zdravi malarijo, uravnava pritisk, v ljudski medicini velja za sredstvo za zniževanje telesne temperature. Spada med najboljše pomlajevalne vrste zelenjave, krepi vezivna tkiva in kožo, ostenje žil in kosti ter odstranjuje iz možganov kovinske strupe, pospešuje nastajanje rdečih krvnih telesc in tako izboljšuje preskrbo celic s kisikom, skrbi za optimistično razpoloženje, lasem in nohtom vrača lesk, koži daje prožnost, razstruplja, odpravlja zaprtost, odvaja vodo in kisline, priporočajo jo bolnikom z levkemijo …
Aminokisline v rdeči pesi znižujejo holesterol in izboljšujejo delovanje jeter. Prav tako betanini in betaini ugodno delujejo na ožilje, cirkulacijo krvi ter uravnavajo nizek krvni tlak. Kobalt v rdeči pesi (po mnenju strokovnjakov) sodeluje pri nastajanju vitamina B12, kar je pomembno za vegetarijance, saj jim tega vitamina primanjkuje in so pogosto slabokrvni. Starejši ljudje z arteriosklerozo naj uživajo rdečo peso zaradi vsebnosti joda in kroma. Če jo surovo položimo na obolelo mesto, celi in zdravi rane, modrice, vnetja in ture. Dobro vpliva na rast in obnovo tkiv, sveže iztisnjen sok je tudi izjemno čistilo; odvaja vodo, blagodejno vpliva na prebavo (pol kozarca enkrat do dvakrat na dan), črevesje, želodec, živce, ščiti pred okužbami in virusi, razstruplja strupe v telesu, spodbuja delovanje možganov, deluje tudi proti glavobolu, šumenju v ušesih in zobobolu (sok potegnemo skozi nosnici), koristi očem: za dober vid in proti vnetju oči.
Rdeča pesa vsebuje 6 do 10 odstotkov sladkorja, med katerim je največ lahko prebavljive glukoze oziroma sadni sladkor. Vsebuje 1 do 2 odstotka beljakovin, 10 mg vitamina C, 20 enot provitamina A, 40 mg oksalne kisline. Od mineralov so prisotni kalcij, kalij, fosfor, žveplo, jod, baker, od vitaminov (ob A) še C vitamin, P vitamini (bioflavonoidi), B1 (tiamin), B2 (riboflavin) in že omenjeni B9 vitamin (folna kislina). Kalorična vrednost 100 mg rdeče pese znaša le 42 kilokalorij (cca. 188 kJ), v 100 mg pese je za čajno žličko sladkorja.
Pesin sok za boljšo kri
Iz starih ljudskih receptov:
- Nastrgamo peso in sproti iztiskamo dnevno svež sok iz surovih gomoljev. Spijemo ga na tešče oziroma na prazen želodec z nekaj vode. Iz enega kilograma surove rdeče pese dobimo do pol litra soka. Odrasli lahko popijemo največ pol litra soka surove rdeče pese na dan, dva meseca brez prekinitve. Za mlade do 20 let se priporoča največ 3 decilitre soka dnevno, dva meseca brez prekinitve, za otroke do 15 let 2 decilitra ter za otroke do 10 let 1,5 decilitra.
- Proti slabokrvnosti dlje časa pijemo sok iz enakih delov sveže pese in jabolk. Uživamo ga po požirkih čez dan, najmanj pol litra vsak dan. Dobrodejen je tudi sok iz enakih delov pese, korenja in špinače, ki ga pijemo vsak dan.
- Za zbijanje vročine popijemo četrt litra soka iz pese in štirih limon na dan. Uživamo ga pogosto po požirkih.
- Proti tumorju in nekaterim hujšim obolenjem pijemo vsak dan najmanj pol litra soka iz sveže pese. Ko se stanje v organizmu zboljša, zmanjšamo količino soka.
- Proti začetku in razvoju raka jemo vsak dan svežo peso ali popijemo svež pesni sok.
- Kot preventivo proti prehladu, virusnim obolenjem, radioaktivnemu sevanju in nizkemu krvnemu tlaku vsak dan uživamo pesni sok ali jemo solato iz pese. Še bolje, če ji dodamo še peteršilj, zeleno ali nastrgana jabolka.
- Proti aterosklerozi in za upočasnitev staranja pa čim dlje pijemo sok iz sveže pese, ki ga dobimo tako, da peso olupimo, na drobno naribamo, prelijemo z limoninim sokom in medom, pustimo nekaj časa stati, nato pa izcedimo sok in pijemo po požirkih.
- Za krepitev in čiščenje krvi narežemo dva šopka mladih pesinih listov in šopek peteršilja, prevremo za 15 minut, vmes pa dodajamo nekaj nasekljanega česna, čebule, naribanega korenja, peteršiljevega korena, manjšega gomolja zelene ter na drobno naribane 3–4 surove rdeče pese do velikosti pomaranče. Vse to na koncu prelijemo z žličko olja in limoninim sokom, premešamo in odstavimo od štedilnika. Tako pripravljeno juho jemo dvakrat na dan.
In še nekaj iz današnjih dni:
-
Recept Jamie Oliver: male gomolje rdeče pese temeljito oribamo, položimo na folijo, solimo, popramo, dodamo nekaj strokov česna (neolupljenih) nekaj kapljic balzamičnega kisa ter olivno olje. In še veliko svežega majarona. Folijo dobro zapremo in pečemo na 200 stopinj cca. 45 minut.
Všeč je tudi gostom, ki nikoli niso marali pese. -
V Litvi imajo radi poletno hladno juho iz rdeče pese, ki ji rečejo šaltibarščiai ali hladni boršč. Potrebujemo kefir ali tekoč jogurt, v katerega vmešamo debelo naribano kuhano rdečo peso, ribano surovo kumaro, narezan kuhan krompir, trdo kuhano jajce in rdeče redkvice. Vse skupaj posolimo, dodamo še koper in nasekljan drobnjak.
Juha je divje rdeče do vijolične barve, okus je nekoliko nenavaden, ampak osvežilen. - Ruski recept za solato iz rdeče pese: kuhano rdečo peso naribamo, dodamo malo kisa, majonezo, česen in sesekljane orehe.
- Mmm rdeča pesa ... kuhana, zrezana na lističe, okisana, s čebulo ali česnom, olivnim oljem in feta sirom. Zraven kos polnozrnatega kruha in navaden jogurt ali kefir. Okusno in hitro kosilo ...