Prvi in najboljši zdravnik je narava, življenjska moč, ki vodi človeka. Blatne kopeli ogrejejo telo, sproščajo, pomlajujejo in blažijo bolečine.
Morje, sonce in zdravje iz morja... Diši po naravi in malce po medicini, od katere pa je danes precej zapostavljeno, a vendar z njo precej povezano.
V svoji zgodovini ima naravna medicina dve obdobji: predznanstveno in znanstveno, tako tudi predznanstveno in znanstveno izkustvo v naravnem zdravljenju. Prvo obdobje je zasnovano na posebnem, preprostemu človeku lastnem, tenkočutnem zaznavanju. Človek je takrat opazoval, kaj ustreza njegovi naravi, ob tem seveda tudi, kaj pomaga zoper bolezen in motnje v zdravju. Dokazi o predzgodovinskem naravnem zdravljenju so shranjeni v ljudskem zdravilstvu minulih časov, shranjeni so pri še danes živečih ljudstvih, ki so povezana s človekovo pradavnino, pa tudi v ustnem izročilu, napisih, jamskih risbah, pesnitvah (npr. pri Grkih).
Opazovanje in lastne izkušnje so osnova tudi znanstveni naravni medicini in naravnemu zdravljenju. Nadgradila so jih kritična razmišljanja, ugotovitve, raziskovanja in mogočna diagnostika, kako in zakaj deluje zdravilo, kako poteka zdravljenje, kakšni so zakoni in pogoji zdravljenja. V svojih začetkih je bila znanstvena naravna medicina še tesno povezana z verovanjem, zato je bil poklic zdravnika ali zdravilca in duhovnika združen kar v eni osebi. Prav skozi vero, religijo in verovanje, pravzaprav preko številnih duhovnikov pa so nastajali zapisi o načinih in oblikah naravnega zdravljenja, ki v sodobnem času postajajo ponovno zelo uporabni, zaželeni in iskani.
Ob tem ne moremo prezreti Hipokrata in njegovih misli, popotnice, ki jo še dandanes daje pravzaprav vsakemu novodobnemu zdravniku: »… zdravnik mora biti primerno izobražen, poznati mora zakone in pravila narave, zdravja in bolezni. Vendar je pri tem mnogo pomembnejše, da se zna zdravnik dobro vživeti v bolnika. Zdravnikovo delo je bolj umetnost kakor rokodelstvo, za dobro opravljanje zdravniškega dela pa je potrebna umetniška nadarjenost. Pri zdravljenju ni pomembno samo telesno stanje, temveč tudi duševno razpoloženje. Zato morajo zdravniki vplivati tudi na duha. To je pomembno pri dolgotrajnih boleznih, pri boleznih, ki prihajajo polagoma, kot bi se plazile preden izbruhnejo zares, se lahko pojavljajo v obliki najrazličnejših znakov (medlost, slabotnost, neješčnost, razdražljivost, nespečnost, bolečine), ki so najpogosteje posledica nepravilnega življenja. Take pojave je potrebno pravočasno preprečevati, in sicer s toplimi kopelmi, potenjem, odvajali, zadostnim spanjem in gibanjem v jutranjem soncu.«
Zatorej velja: prvi in najboljši zdravnik je narava - življenjska moč, ki vodi človeka.
Narava je človeku že v daljni preteklosti dala toploto za razvajanje, uživanje, a tudi za zdravljenje bolnih in poškodovanih, saj je bila naravna toplota venomer zlahka dostopna. Telo se lahko ogreva na več načinov: z direktnim dotikom ogretega predmeta ali telesa (prevajanje ali kondukcija), s širjenjem preko vmesnega medija konvekcija (voda, para, plini), s sevanjem iz okolice (toplotno sevanje ali konverzija). Že vrsto let nam narava na enostaven in dostopen način nudi sončno svetlobo, ki ima približno 50 odstotkov infrardečih žarkov in nas lahko dodobra pregreje. Med naravnimi viri pregrevanja so tudi topla blata, ki ob vodi vsebujejo še številne rudnine, minerale in organske snovi.
Ob vplivu zunanje toplote na telo se na koži pojavi občutek toplote, ki nastane posledično zaradi spremembe temperature kože. Telo na zunanje pregrevanje reagira z lokalno in nato še z oddaljeno (globoko) reakcijo v notranjosti telesa. Toplota na tak način dobrodejno vpliva na številna tkiva in organe: pospeši prekrvitev tkiv, poveča se metabolizem (prehrana) v tkivih, vpliva na zaznavanje (zmanjšanje) bolečin, poveča se elastičnost vezivnega tkiva, kar vpliva tudi na delovanje mišic in sklepov, sprošča gladko mišičje, upočasni peristaltiko in ugodno vpliva na delovanje notranjih organov (jetra, vranica). Ene izmed najstarejših poznanih oblik terapije s toploto so vsekakor tople kopeli, sončne kopeli, uporaba toplega blata, toplega parafina, gline, sena, zelišč, izvlečki različnih zdravilnih in aromatičnih olj v namene zdravljenja. Uporabljamo jih še dandanes kot: ovitke, obkladke, povijanje in kopeli – v namene zdravljenja, predvsem pa za preventivo, sproščanje, razvajanje in v lepotilne namene.
VODA in predvsem morje, morska voda zelo dobro nahrani celice. Iz morskih ravnin pridela narava našega planeta kar 80 odstotkov vsega kisika. Že stoletja nam daje morje snovi, ki se uporabljajo v lepotilne in zdravstvene namene. Morska voda daje posebno noto tudi okolici: zdravilen morski zrak polni ljudi z energijo, sončne kopeli s pozitivnim nabojem v žarkih razvajajo telo in duha. Valovanje in božanje v objemu morskih valov nas sprošča, zdravi na več načinov. Plavanje prebuja telo, s tem da požene krvni obtok, ki skrbi, da se nakopičene obloge izločijo. Koža postane na morju bolj gladka in napeta. Sonce jo obarva, minerali in soli pa pomagajo odluščiti odmrle celice. Draženje peska in drobnih morskih kamenčkov (in soli) nudi koži prvovrsten peeling in celo masažo stopal ... Vse to in še več pa lahko užijemo s polaganjem morskega blata na določene posamezne dele telesa ali ob premazu celotnega telesa z morskim blatom.
V različnih delih sveta so različna morja, a vendar imajo vsa določene skupne značilnosti. Dejstvo, da se je življenje začelo v morju in smo tako tudi ljudje enako grajeni, nas vodi v spoznanje, da so vsi minerali in sledi, ki jih nujno potrebuje naše telo za uravnoteženo delovanje, navzoči v enem samem kristalčku morske soli. To je čista sol, ki še ni rafinirana, topljena in nato spet kristalizirana.
Že pred tisočletji so sol cenili kot plačilno sredstvo in v Angliji se kot izpeljanki iz besede sal (sol) še danes plači reče salary.
Morje vsebuje tudi vse druge elemente, ki so potrebni za nemoteno življenje in delovanje kože ter celotnega organizma. Sestava naše krvne plazme in morske vode sta sorodni. Hidratantno, energijsko poživljajoča morska voda hrani kožne celice, spodbuja naravno odpornost, posebno sol pa kožo čisti. Morska voda nadomešča tonik v vlogi poživljanja kože.
V morskih globinah pogosto najdemo številne alge – ene, ki so po svoji sestavi neverjetno podobne ženskim spolnim hormonom; druge (rjave alge) vsebujejo snovi, ki topijo maščobne celice. Rdečkasta morska solata daje zgoščene minerale alg (alga skoncentrira minerale v 50 tisoč krat večji količini kot morje) in številne polisaharide. Polisaharidi so pomembni v procesu izgradnje celic. V morjih najdemo tudi številne druge rastline, ki so polne mineralov, vitamina C in drugih, telesu prijaznih snovi.
V morjih se že tisočletja kopičijo organski elementi in prst. Morsko blato je pogosto polno magnezija in nasičeno z minerali, ponekod ima visoko vsebnost žvepla, ki pomaga pri razstrupljevanju, poleg vseh drugih pozitivnih učinkov na telo je eno zelo redkih in učinkovitih sredstev pri odpravljanju začetnih stopenj psoriaze (luskavice).
Koncentracija magnezija, znanega sredstva proti alergijskim okužbam na koži, koncentracija broma, ki učinkuje pomirjevalno na živčni sistem, koncentracija joda, ki je eden od najpomembnejših dejavnikov v telesnem metabolizmu – vse te in številne druge elemente najdemo v morju v velikih količinah. In tako tudi v morskem blatu. Poznani so tudi drugi minerali, npr. kalcij, natrij in kalij, ki jih naše telo nujno potrebuje, v morju pa jih najdemo v ogromnih količinah.
Naravne terapevtske lastnosti morja so zaradi izrednih klimatskih razmer in posebnih lastnosti vode od nekdaj pravi magnet za obiskovalce, ki želijo uživati prednosti balneoloških, talasoterapevtskih, peloidoterapevtskih in hidromineralnih terapij, ki so tam na voljo. Ob vseh navedenih enkratnih lastnostih obmorskih krajev, so ta območja privlačna tudi za počitnikovanje (čedalje več robinzonskih navdušencev) in oddih, saj obiskovalcem s svojo naravno posebno klimo zagotavlja pravi počitek in popolno sprostitev.
Že stari Rimljani so uporabljali naravno blato z namenom zdravljenja, sproščanja in lajšanja težav. V sodobnem času pa uporabljamo naravno blato v terapiji in v lepotne namene, in sicer kot blatne obloge, ovitke, obkladke in blatne kopeli. Blatne kopeli ogrejejo telo, sproščajo, pomlajujejo in blažijo bolečine. Železo, baker, cink, kalcij, magnezij, kalij in drugi naravni minerali so snovi v blatu, ki pospešujejo in tudi drugače dobrodejno vplivajo na krvni obtok, gladijo površino kože, obnavljajo celice ter odstranjujejo odmrle produkte kože.
Uporabljamo ga tudi v medicini, v postopkih fizikalne terapije, in sicer pri zdravljenju bolezni prebavnega trakta, po operativnih posegih na rodilih in sečilih, pri kroničnih obolenjih gibalnega sistema, pri zdravljenju kožnih bolezni, pri lajšanju bolezni dihal, zmanjšanju telesne odpornosti ...
Fango naravno mineralizirano hranljivo blato je s slanico obogatena istrska ilovica črnikaste barve in blagega vonja, uporablja se segreta na dvainštirideset stopinj v obliki oblog ali blatnih kopeli. Izraz fango se je primarno uporabljal samo za mineralno bogato in hranljivo blato italijanskih vročih vodnih in/ali vulkanskih vrelcev. Danes poznamo različne vrste zdravilnih blat iz raznih krajev sveta. V Sloveniji je najbolj znan fango domačega izvora, to je bentonit iz Dobrne.
Fango lahko uporabljamo kot obloge ali kopeli za zdravljenje, v lepotnih postopkih za obrazne maske in/ali telesne obloge, ki razstrupljajo, ogrejejo, dobro vplivajo na prekrvitev delov ali celega telesa, sproščajo, obnavljajo celice, odstranjujejo odmrle snovi in lajšajo bolečine. Zaradi njegovega antiinflamatornega (protivnetnega)in analgetičnega (protibolečinskega) delovanja se fango uporablja pri zdravljenju degenerativnih obolenj, revmatoidnega artritisa in kožnih obolenj, hkrati pa terapija pospešuje izločanje odpadnih snovi in izboljšuje splošno odpornost telesa ter blagodejno deluje na kožo, še posebej aknasto.
V zdravljenju se pogosto uporablja tudi kot obloga za trebuh in ledveni predel, in sicer pri boleznih prebavnega trakta, boleznih rodil in sečil. Znano je, da naravno blato dobro uničuje strupe v telesu in je zato tudi dober dezinficiens. Uporabljamo ga tudi pri revmatičnih obolenjih gibal kot obloge in premaze za roke, posamezne ali skupine velikih sklepov, hrbtenice, pogosto tudi kot kopeli.
Ob morskih obalah za terapije z blatnimi oblogami in kopelmi uporabljajo morski in solinski peloid. Kombinacija morja, morske vode, morskega podnebja, slanice, soli, peska, alg, morskih spužev, planktona in sredozemske hrane sestavlja talasoterapijo, ki poleg peloidoterapije z morskim in solinskim peloidom obsega še terapije z inhalacijami, grgranjem, polivanjem in izpiranjem. Talasoterapija je popolnoma naravna terapija, sestavljena iz izdelkov morja, obale in ozračja. Uporablja se za zdravljenje kroničnih degenerativnih bolezni, kot so artroza kolen ali kolkov ter osteoporoza, nekaterih kroničnih revmatičnih bolezni (revmatoidni artritis), pri stanjih po poškodbah in ortopedskih operacijah ter pogosto pri kroničnih težavah z dihalnim sistemom (alergije in astma). Talasoterapija ugodno vpliva tudi na dvig splošne imunske odpornosti, bodisi preventivno bodisi ob okrevanju po bolezni, priporoča se tudi v lepotne namene, denimo za hujšanje in odpravljanje celulita. Solinskega peloid izredno dobro vpliva na kronično bolečino v križu, ki jo dobro blaži in pogosto celo umirja.
In ni naključje, da vse to izvira iz narave. Res je narava naša neznana znanka in prvi ter najboljši zdravnik!