Bolečina je po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (IASP) neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. Vendar vzrok bolečine ni nujno poškodba tkiva, hkrati pa ni nujno, da vsako poškodbo tkiva spremlja bolečina.
Bolečina je izjemno neprijetna osebna izkušnja. Je zelo zapletena, ker je povezana z različnimi dejavniki, ki jo povzročajo – lahko je povezana s poškodbo tkiva, lahko pa je prisotna brez kakršnekoli vidne ali dokazane poškodbe tkiva. Na njeno doživljanje in trajanje močno vplivata tudi okolje in čustvena stiska človeka, ki jo trpi. Kako prijetno je življenje brez nje, se v resnici zavemo šele tedaj, ko se z njo soočimo. V normalnih pogojih ljudje bolečine praviloma ne čutimo. Ob tem pa vendar ne smemo pozabiti dejstva, da bolečina ni izključno negativna: pogosto je prav bolečina prvi signal ali alarm, da se v telesu dogaja nekaj nenormalnega.
»Človek z lahkoto prenaša le eno bolečino, in sicer bolečino drugih.«
Nietzche
V nekaterih primerih je bolečina koristna ali celo nujna za preživetje, saj zaradi predhodnih izkušenj izzove refleksen umik pred nevarnim dejavnikom. Nasprotno pa bolečina pri obolenjih in tkivnih poškodbah bolnika pogosto vodi v kronično bolečinsko stanje, nato v depresijo, zmanjša njegovo kakovost življenja in poslabša njegovo socialno stanje. V takih primerih jo je smiselno in nujno lajšati ali odpraviti.
Poznamo akutne in kronične bolečine. Akutne so tiste, ki izbruhnejo nenadoma ob poškodbi ali vnetju, in lahko izzvenijo same od sebe ali jih lajšamo z jemanjem protibolečinskih zdravil. Kronične bolečine so prisotne dalj časa, vzroki zanje so najpogosteje kronična obolenja, rakave bolezni (maligna bolečina). Pri kroničnih bolezenskih težavah moramo z bolečino živeti več desetletij svojega življenja (nemaligna bolečina). Dolgotrajna bolečina zelo poslabša in prizadene kakovost človekovega življenja, ga socialno onemogoči. Primer, ki ga pogosto srečamo, je bolnik z obrabo kolka, pri katerem se bolečina poglablja in postaja vse hujša. Ob tem je njegovo gibanje močno oteženo, boleče in ta oseba se izogiba socialnim stikom iz več razlogov: nenehno slabo počutje, nejevolja, nerazpoloženje, utrujenost ...
Bolečina je pogosta težava – samo v Sloveniji trpi za kronično bolečino kar ena četrtina vseh prebivalcev. Več kot polovica od njih navaja hudo bolečino, ki sodi v zgornji del lestvice za oceno in merjenje bolečine (VAS).
Gibalni aparat je med najpogostejšimi med izvori kronične bolečine. Velikokrat bolečina v gibalnem aparatu nastane zaradi obrabe sklepov (artroze), pogosto tudi zaradi vnetnih procesov v sklepih in obsklepnih strukturah, zaradi nepravilnih obremenitev hrbtenice, kolkov, kolen, preobremenitev med delom in športom, zaradi osteoporoze. Kronične bolečine v ledvenem predelu (lumbalgija in lumboishialgija) so že tako razširjene, da veljajo za bolezni celotnih narodov. Tovrstna nezdravljena ali slabo sanirana bolečina lahko vodi celo v nezmožnost za delo, ob tem pa se bolnik sooča še z vrsto vzporednih težav.
Veliko bolnikov ima predpisano zdravljenje bolečin, vendar jim le-to ne prinese pričakovanega olajšanja in ne v celoti ne odpravi bolečin. Pri bolečinah v gibalnem aparatu je zelo pomembno, da je zdravljenje pravočasno, hitro in učinkovito, saj v nasprotnem primeru bolečina preraste iz akutne v kronično. V tem procesu se mora postaviti pravilna ocena jakosti bolnikove bolečine. Samo na ta način se lahko pravilno izbere zdravljenje, ki je tudi učinkovito.
Kako izmeriti in določiti moč (jakost) bolnikove bolečine je tudi za izkušenega zdravnika težka naloga. Mnoge študije dokazujejo, da bolniki zvečine popolnoma drugače opredelijo jakost bolečine kot njihovi zdravniki. To pa pomeni, da je lahko bolečina pri bolniku močnejša, kot domneva zdravnik. Zato je nujno, da ima pri ocenjevanju bolečine glavno vlogo bolnik. Največ informacij o jakosti in kvaliteti bolečine namreč lahko poda samo tisti, ki ga boli. Za ocenjevanje jakosti bolečine, njene lokacije in kvalitete se lahko uporabijo standardizirani vprašalniki. Podani odgovori so lahko v veliko pomoč pri ugotavljanju narave in vzroka bolečine in tako služijo kot pomemben diagnostični pripomoček.
Pogosto se vprašamo, kaj se dogaja v telesu, ko občutimo bolečino?
V našem telesu ob bolečinskem dražljaju steče zelo zapleten proces. Poenostavljeno bi rekli nekako takole: iz mesta poškodbe (na ali v telesu) se prenesejo bolečinski dražljaji v hrbtenjačo, nato pa po živčnih poteh v možgane. Tam se sporočila preoblikujejo in se prenesejo v zavest. Postopek poteka tudi v obratni smeri: iz centra prejema poškodovani predel sporočilo, kaj storiti in kako reagirati. In kaj je tisto, kar boli? Dražljaj sproži zaznavo in ovrednotenje bolečina v naših možganih. To so lahko fizični dražljaji, ki predstavljajo potencialno nevarnost za tkivo ali psihični dražljaji in različne stresne situacije.
Sistem za občutenje bolečine je razširjen po telesu. Občutenje bolečine je pravzaprav rezultat delovanja kompleksnega sistema, ki obsega vse od receptorjev v koži in drugih organih telesa, preko živčnih poti, ki informacijo prenašajo do centralnega živčnega sistema, do področij v možganih, kjer se informacije predelajo. Obsega tudi raznolike povratne povezave, ki vplivajo na prenos informacij iz obrobja in s tem na zaznavo bolečine.
Pogosto nas učijo, da naj malo potrpimo, ko nas nekaj boli. Nikakor pa ni potrebno, da bi trpeli dlje časa hude bolečine, ki so na meji znosnega. Znano je, da se ob hudi bolečini, ki traja dlje časa, sprožijo raznovrstni hormoni, ki naredijo ogromno škode. Stresne hormone v krvi lahko danes laboratorijsko izmerimo. Vendar v današnjem času znamo bolečino učinkovito zdraviti, zato ni potrebe, da bi bolnik trpel. Na voljo imamo različna zdravila za lajšanje bolečin in različne tehnike, a kljub temu ugotavljamo, da bolniki še tožijo zaradi raznovrstnih bolečin.
Bolečine zdravijo različni zdravniki, specialisti: od družinskih zdravnikov do algologov, fiziatrov, ortopedov, revmatologov, nevrologov, praviloma pa tudi vsi ostali specialisti, saj je večina bolezni povezanih z bolečino. Zdravniki bolnikom bolečine lajšajo na različne načine. Na voljo so neinvazivne in invazivne metode lajšanja bolečine.
Med prve sodijo postopki fizikalne medicine in rehabilitacije ter fizioterapija, ob tem so na voljo še alternativne metode in medikamentno zdravljenje. S postopki fizikalne medicine in rehabilitacije se bolnikom lajšajo bolečine, in sicer predvsem z elektroanalgezijo (protibolečinska elektroterapija), med katerimi je najbolj poznan aparat TENS (transkutana električna stimulacija živcev), z ultra zvokom, laserjem, magnetoterapijo, hidroterapijo, s toplimi in hladnimi obkladki, infra rdečim obsevanjem, z manipulacijo, masažo in drenažo. Med alternativnimi oblikami zdravljenja je v uporabi akupunktura z različnimi dodatki in stimulacijami (elektro, laser, moxa). Med podporno terapijo sodijo različne vrste obkladkov, mazil in obližev, ki jih pogosto preslabo poznamo in premalo izkoristimo. Zelo dobro namreč učinkujejo, če se uporabijo v prvi fazi pojavljanja bolečine, pri kroničnih bolečinah in pri oteklinah.
Medikamentno zdravljenje vključuje uporabo nesteroidnih protivnetnih zdravil, proti vročini delujočih zdravil in opioidnih (morfinskih preparatov) analgetikov ter drugih zdravil, ki vplivajo na prevajanje bolečinskih impulzov.
Invazivni načini lajšanja bolečine so postopki dovajanja analgetičnih snovi v bližino živcev, kemične in fizikalne metode nevromodulacije in kirurško zdravljenje. Med invazivne postopke šteje tudi blokada in uničenje živca, ki prenaša bolečino, vendar se metoda redko uporabi, ker lahko povzroči nadaljnje precej neželenih učinkov, tudi okvare živcev.
V osnovi pa se ljudje vse premalo zavedamo, da je telo naša last in da moramo najprej sami poskrbeti zase. Ob upoštevanju osnovnih pravil zdravega življenja (primerna prehrana, veliko gibanja, razvedrilo in smeh, dovolj spanja) bo bolečin manj in bodo manj pogoste. Če pa se pojavijo, jih lahko sami »pogasimo« in lajšamo s pripomočki in dodatki, ki so nam na voljo. Že dalj časa so na tržišču številne kreme in geli za lajšanje bolečin v gibalnem sistemu, v zadnjem času je vse več tudi učinkovitih protibolečinskih obližev iz naravnih sestavin. Vsekakor so kreme in protibolečinski obliži iz naravnih sestavin zelo priročni in primerni za lajšanje bolečin. Praviloma imajo nič ali zelo malo stranskih učinkov, enostavni so za nanašanje in hitro učinkujejo. Pa še zelo dostopni so – brez čakalne vrste jih imamo vedno pri roki.