Od leta 2006 delujete v svoji zasebni ambulanti v Mariboru. Kam segajo začetki vašega dela? Ali ste v vaši karieri zamenjali veliko poklicnih področij, delovnih okolij?
Začetki so iz obdobja študija (med 1984 in 1990), ko sem morala preživeti. Takrat sem najprej veliko masirala, predvsem športnike, nato sem poskušala z akupresuro, vendar je bilo to prezgodaj, veliko prezgodaj za to okolje. Ob tem sem opravila prve tečaje shiatsu masaže, limfne drenaže, ob športni in relaksacijski masaži tudi terapevtske. Zaključila sem izobraževanje iz dietetike, presne hrane in makrobiotike.
Bila sem odlična študentka s štipendijo Titovega sklada, zato sem se takoj zaposlila kot mlada raziskovalka na Oddelku za medicinsko rehabilitacijo v SB Maribor. V tem času sem se ukvarjala z raziskovanjem, napisala veliko člankov, predavala in seveda delala v ambulanti. Moja velika želja je bilo delo na kirurgiji, kar pa se (žal) nikdar ni udejanilo in uresničilo.
Leta 1994 so mi ponudili vodenje Oddelka za medicinsko rehabilitacijo v takratnih Atomskih toplicah, s tem da sem morala opremiti in osmisliti 1000 m2 novo zgrajenih prostorov, ki so zrasli brez vsebine. To je bil moj prvi tovrstni projekt in moram reči, da smo investicijo uspešno pokrili v naslednjih letih. Uspela sem vključiti tudi kozmetiko v ta del medicine, tako da je kmalu za tem zrasel še kozmetični center znotraj term. Spomini na delo v tem okolju so izredno leti, veliko sem se naučila, spoznala delo v timu, ki je bil resnično uigran in profesionalen. Še danes se zelo rada in pogosto vračam v ta del Kozjanskega, ki se mi je resnično vtisnil v dušo.
Konec leta 1999 sem prevzela direktorsko mesto Medicinsko termalnega centra Fontana v Mariboru, ki še deluje znotraj Term Maribor. Delo je bilo zanimivo, pestro, ob ambulanti in večjih projektih večinoma vodenje in poglabljanje znanja in ekonomije, kadrovanja, bilanc. V tem času smo zasnovali za tisti čas prav nenavadno zgodbo wellness centra v hotelu Habakuk – to je žal tudi edini projekt, ki je zaživel in je v tej obliki tam še danes.
Z delom sem nadaljevala v Termah Dobrna, kjer pa smo smelo prodorno naredili kar nekaj korakov znotraj obujanja te prečudovite tradicije v enih izmed najbolj neokrnjenih slovenskih termalnih centrov: postavili nov hotel, nov manjši bazenski kompleks, sama sem idejno in vsebinsko ter oblikovno zasnovala celoten projekt lepotnega centra Hiše na travniku in nato še v celoti idejno in oblikovno Deželo savn.
Leta 2005 sem uspela pridobiti koncesijo za izvajanje moje stroke v regiji Maribor, tako da sem spomladi 2006 ambulanto dejansko odprla. Do konca tega leta sem uspela pridobiti celotno koncesijo.
Kaj bi opredelili kot najpomembnejši dosežek v vaši karieri?
Moram priznati, da mi je sprva godilo imeti tako pomemben naziv kot je vodja ali direktorica medicinskega centra npr. Atomskih toplic. To se mi je zdelo v tistih časih velik uspeh. Danes pa s ponosom gledam predvsem na svoje projekte, ki so bili izvedeni in predvsem na te, ki živijo še danes in so toliko odprti, da jih je moč nadgraditi, izpopolniti in z njimi gostom ponuditi vedno nove produkte. Seveda sem ponosna tudi na vse svoje strokovne izpopolnitve, predvsem iz področja ekonomije, marketinga, gostinstva in enologije – seveda tudi na medicino, vendar je to tako osnova in pravi fill rouge mojega dela, tudi akupunktura in dietetika. Vedno najdem kaj novega in zmeraj so ti drobni cilji, ki me izpopolnijo, nadgradijo in prinesejo zadovoljstvo. Žalosti me le dejstvo, da so novosti v našem svetu zelo slabo sprejete, da težko prenašati nova znanja, da smo zelo okosteneli – pa čeprav so to preverjene in v svetu preizkušene teme.
V zadnjem času je to področje wellnessa, ki se ga naša medicina tako zelo otepa in beži pred njim. Ne razumem teh okostenelih principov zahodne medicine, ki se jih tako zelo držimo, pa jih bo slej ali prej razbil čas. Ni vse v kemiji. Bolnikom v veliko pomoč bi bili zdravniki, ki bi poznali tudi kaj več kot le »klasiko«! Bolniki bi našli nasvete in napotke v ambulanti, ne bi se zgubljali pri nepravih zdravilcih in šarlatanih.
Glede na to, da ste klasična zdravnica, se vaša zanimanja in področja delovanja širijo tudi na bolj neobičajna področja, ki so za marsikaterega vašega kolega tabu teme. Kaj vas vodi pri tem?
Nikdar ne slišim rada, da sem klasična ... (hi, hi). Zmeraj sem bila nekje na robu in zmeraj prehitra – večinoma sem bila zmeraj ožigosana kot črna ovca, ki širi krivo vero. Le enkrat sem bila vesela širine svojega profesorja, in sicer prof. Držigosta Pokorna. On je bil pravzaprav edini, ki je že takrat, v 90-ih letih vedel in dopuščal nove smeri in ni rohnel ob novitetah, ki so prihajale. Vzpodbujal me je pri učenju makrobiotike, pri nabiranju znanj iz tega področja in občasno tudi sam kaj dodal. Sicer pa je stroka zvečine odrivala te vzporedne poti in znanja, čeprav sem prepričana, da bi marsikomu veliko pripomogla k kvalitetnemu delu v ambulanti in predvsem pri delu z bolniki.
Vaši poslovni poti ob bok, lahko postavimo vaše konjičke, ki pravzaprav usmerjajo celotno vaše življenje. Kateri so?
Zmeraj sem v zadregi, ko poskušam odgovoriti na to vprašanje o konjičkih. Morda sem precej »narobe« narejena, ampak moje delo in moji konjički – to je vse prepleteno inni prave ločnice. Po naravi sem zelo zvesta in predana in grizem v znanje, da se dokopljem do cilja. In to zahteva človeka. Narava in vsebine moje specializacije so tudi takšne, da se preprosto vkomponirajo v način življenja in dela – ne gre drugače. Kar zlezejo ti pod kožo!
Res, da lahko izpostavim branje, zelo rada šivam (a je časa malo), pletem, predvsem pa rada hodim in kolesarim. Brez gibanja zakrnim, nedelo me ubija, tako, da sem kar precej aktivna in v nenehno v pogonu.
Izobražujete se tudi na področju tradicionalne kitajske medicine – velikokrat ste že bili na Kitajskem in prakticirali v njihovih bolnišnicah. Kako lahko njihove izkušnje prenesete v naše okolje?
Ja, moja Kitajska… Po vseh teh letih, mislim, da sem bila tam vsaj 7-krat v zadnjih letih. Vtisi so zelo različni, odvisno od mesta, pokrajine. Veliko sem se naučila, a ne samo v šoli in na kliniki. Veliko v njihovem vsakdanjiku, ki je tako drugačen. Pozna se Maov vpliv – mimo tega še danes ne moreš, ne glede nato, v katerem koncu si. In ni vse slabo! Navajeni so rednega gibanja, povsod: po mestih na podeželju imajo postavljene naprave za ohranjanje gibljivosti, hoje, balansa. V Yichangu (provinca Hubei) je kot kakšen otroški igralni poligon sredi zelenega mestnega parka ob reki Yangce v centru mesta. Ob tem so vsi parki vsak dopoldan polni ljudi, ki se rekreirajo in skrbijo za svojo kondicijo. Babica pri 70-ih visoko dvigne eno nogo na drog in se razteza! In nato drugo! Vsi ti ljudje se zavedajo, da jim je gibanje osnova. Veliko hodijo, veliko kolesarijo, malo je osebnih vozil v privatni lasti. Raje uporabljajo taksi ali mestne avtobuse, če ne gre drugače.
Prehrana je naslednje področje, ki se sicer zelo spreminja z vdorom zahodnih velikih koncernov (mcDonalds, KFC, Donats ipd), vendar je zvečine še prisotno prepričanje, da hrana zdravi, da je voda vir zdravja. In čaji. Kave ne poznajo, kadijo le moški.
Imam željo in voljo nekaj tega duha prenesti v naše okolje, predvsem aktivnosti, ki jih pri naših seniorjih ni prav veliko ( z redkimi izjemami). To redno druženje v gibanju prinaša tudi veliko pozitivnih socialnih not, malo je depresij in zelo skrbijo drug za drugega. Ta skrb za manj zdrave in manj čile se posebej izraža znotraj družin. Vredno razmisleka!
Znanje akupunkture pa seveda vedno znova nadgrajujem s pravilnimi tehnikami vbodov, pridobim veliko novega (vedno znova), česar v Evropi ne da nobena šola. Način zdravljenja z zelišči, kolikokrat akupunktura, kdaj dodatno greješ, kako lociraš bolnikovo težavo in kako se lotiš zdravljenja. Veliko se pogovarjajo in znajo poslušati – ob neznanski gneči ljudi, ki čakajo na zdravnika. Zdravnik sedi ob pisalni mizi, ob sebi ima bolnika, za njim pa vrsta in gneča ostalih čakajočih. Nikogar ne moti, da drugi poslušajo in slišijo njegove težave – to ni pomembno. Zelo drugače. Prvi dnevi tam so zmeraj naporni, predvsem je težko napraviti miselni preskok, a se vživiš. Tako preprosto je življenje tam.
Pišete članke, sodelujete na različnih kongresih, srečanjih, tudi izven medicinske stroke. Imam občutek, da izvajate pionirsko delo pri nas. Kako najdete čas za vse te svoje aktivnosti, od kod ideje?
Idej je zmeraj preveč in premalokrat so dane v življenje. Vsaka namreč zahteva veliko vložene energije, da zaživi. Sedaj se zelo trudim, da bi zaživela v osnovni šoli telovadba z vajami za pravilno držo in vajami za stopala, pravilno hojo. Število otrok s ploskimi stopali raste, raste prekomerna teža, nepravilnosti v drži hrbtenice. Žal, a z leti se vse to poglablja, otroci zrasejo v odrasle z vsemi temi »manjki«, ki vodijo v (pre)hitre težave in nepopravljive spremembe. No, po vseh letih snovanja in tihih želja sem se uspela dogovoriti z ravnateljem ene izmed mariborskih osnovnih šol, da bomo ta program volontersko zagnali, najprej pri učiteljih, starših, nato skupaj z otroci. Seveda bi želela še prehranske spremembe najprej vnesti v šole, tudi tukaj se že pogovarjamo o pilotskem projektu z mag Cviklovo. S tem bi nekako udejanila svoje želje in izrazila svoje poslanstvo, ki ga sama pač ne vidim le v delu ambulante, ampak veliko širše. Koraki so drobceni, pa vendarle dragoceni.
Nekje ste zapisali, da »ni zadostno le poznavanje telesa, temveč je nujno predvsem dobro poznavanje svoje psihe, »duše«. Ne le, da umivamo telo vsak dan – tudi dušo moramo nenehno, vsak dan umivati in čistiti. A to lahko počnemo le, če poznamo svoje slabosti, pomanjkljivosti in šibke točke«. Kako to misel udejanjiti v vsakdanjem življenju?
Res je, zelo rada uporabim ta stavek o umivanju telesa in duše in res ga na vsakem predavanju (če le sodi vanj) tudi povem! Tako smo zaprti, prestrašeni, ne povemo svojih misli, ne izražamo svojih strahov, ne znamo jih premagovati. In ti strahovi rojevajo še večje, to preraste v napetosti, težave in prave psihične stiske! A ljudje smo socialna bitja, govorimo, dajmo to povedati in vreči ven! Načinov je veliko, tudi jok je eden izmed njih. Ozaveščanje svojih težav, soočanje z njimi in primerno čiščenje pa bi olajšalo marsikatero težavico in ji preprečilo prerasti v stisko. Načinov je mnogo: od meditacij, molitev, različnih treningov »prerojenj«, najbolj zaželeni pa so vsekakor pogovori v takšnih ali drugačnih skupinah, seveda ob strokovnem vodenju in usmerjanju. Marsikomu so te skupine pomagale preseči same sebe – pa niso osnovane v sklopu medicine!!! Ja, z veliko klicaji, saj se vse te stiske poznajo na fizičnem telesu: glavoboli, bolečine v vratu, križu, težave s prehrano, prenajedanje, preveč kisline, zaprtja, driske … Ne bo odveč, če poudarim, da so s številnimi študijami in medicinskimi preverjenimi eksperimenti dokazali, da je rak dojke nemalokrat posledica psihičnih stisk, napetosti in kriz v enem telesu – ki pa ima tudi dušo.
Kje najdem čas? Ne vem, preprosto ga vzamem in vsako družabnost izkoristim za to, da koga nagovorim, zbodem in da začnemo po korakih drobicljati v smeri osveščanja in zdravja.
Glede na to, da ste nekaj let delovali na področju zdraviliškega turizma me zanima, kaj menite o wellnessu in še posebej o wellnessu v turizmu? Ali je to le modna muha ali trend, ki bo zaznamoval tudi prihodnje generacije?
Pravzaprav že od ranih začetkov wellnessa v Sloveniji sodelujeva – sprva sem na vaše najavljanje tega gibanja gledala z velikimi očmi in s precej nezaupanja. Nato sem počasi uspela pridobiti več informacij in z veliko žlico sem zajemala vse novice in znanja, ki so bila na voljo. Predvsem sem z občudovanjem gledala na vaš zanos in vloženo energijo, ko ste v ta zaprt prostor vnašali nekaj, kar je bilo tuje in novo. Garaško delo! Dejstvo, da bo medicina nenehno prisotna v tem gibanju, sem zagovarjala od vsega začetka – ne da se izogniti človeku, ki osnova wellnessa in medicine.
Vidim prihodnost in vem, da bo wellness uspel, če bo le management v večjih centrih dojel, kako ga vkomponirati v svoj marketinški nastop. S čisto specializacijo bo v Sloveniji težko, posebej v teh časih in ob zakrknjeni miselnosti in neosveščenosti nas, Slovencev. Morda v prihodnosti. V danem trenutku pa sem prepričana, da bo vse, kar bo dišalo po medicini in predvsem po zdravju, pa ne bo direktno v rokah (trenutno od države zelo popljuvanih in razvrednotenih) zdravnikov, na trgu zelo uspešno in tržno zanimivo. V tujini je situacija drugačna, tudi zahteve uporabnikov so drugačne: v Ameriki so zdravniki z dodatnimi znanji wellnessa in alternative med zelo cenjenimi, tudi dobro plačani. Ampak te države se zavedajo, kaj pomeni zdravje prebivalstva in kdo ga usmerja.
Pri nas pa ima prav zaradi splošno slabe situacije wellness posebno priložnost in možnost prodreti v zavest ljudi, ob dobrih unikatnih programih lahko vsako zdravilišče najde nov trg in nadomesti to, kar sedaj izgublja.
Kje delamo ljudje največje napake pri skrbi za svoje zdravje in dobro počutje?
Po mojem mnenju smo preveč nedosledni do sebe. Imamo ena pravila in merila za druge in spet drugačna zase – predvsem zdravniki. Res pa je, da nam sedanji položaj in status nista v prid. težko nekomu razložiš, da norme ZZZS, s katerimi nas obremenijo na letnem, mesečnem in dnevnem nivoju niso v skladu s poslanstvom tega poklica. 30 do 40 ljudi v moji ambulanti dnevno (ponekod še več), s časovnim normativom 7 do 10 minut – s tem se ne da pohvaliti. In vsi s težavami, ki bi potrebovale mnogo več kot lahko dam(o). Sama bi želela veliko več dati bolnikom, jim pokazati še druge dimenzije, a mi to redko uspeva. Žal, ta monopol ene zavarovalnice prej slabi kakor krepi naš sistem. In ljudem ne damo toliko »zdravja« kot bi ga potrebovali – spet je v tujini precej drugače. Uniformnost in norma – potrebno bo precej časa, da bomo zrušili sledove okostenelega socializma in prerasli te meje. Spet priložnost za wellness!
Posamezniki pa največkrat znotraj tega sistema razmišljamo podobno: le znotraj okvirjev, ki so nam znani, privzgojeni. Potrebno je izstopiti in zrasti, tudi preseči sebe. Močna volja odraža močno psiho in taka psiha lahko kvalitetno vodi telo, tudi v krizi. Vse prevečkrat iščemo krivce za lastno nesrečo zunaj nas, pa vendar smo sami tisti, ki krojimo svoje poti, uspehe in neuspehe.
»Zlomi okove svojih misli in zlomil boš okove svojega telesa!« je rekel že Jonatan Livingston Galeb. In še: »Meje ne postavi država, ne potni list, meje so v naših glavah!«.
Verjamete v zakon privlačnosti in kako ga udejanjate v svojem življenju?
Sama bolj verjamem intuiciji, ta zakon privlačnosti me je že velikokrat zmedel in nemalokrat sem zavila na napačno pot. Morda ga ne znam pravilno izmeriti v sebi, ne najdem pravega mesta zanj. Sama funkcioniram na osnovi logike, razumevanja in me take, neprepoznavne sile prej zbegajo, zmedejo na moji poti. In ne maram se, kadar sem zmedena!
Kako naj sodoben človek ob poudarjanju materialnosti najde svoje zadovoljstvo, smisel, kako naj ve, da je na pravi poti?
Vedno smo na pravi poti, kadar udejanjamo sebe, kadar ob tem dajemo del sebe in kadar s tem rastemo. Material in nagrade so redko vzporednica teh osebnih vlaganj, vendar nagrada zmeraj sledi. V prvi vrsti moraš slediti svojim ciljem in biti verodostojen v poslu, tudi korekten in lojalen, pa seveda strpen in toleranten. To pa so odlike, ki jih dandanes preredko slišimo in cenimo, čeprav se vsi »veliki« ljudje odlikujejo z njimi. In s primerno mero skromnosti.
Imate sina, ki prihaja v najbolj občutljiva mladostniška leta. Kaj je tisto, kar dajete vašemu otroku na pot in zaradi česar ste nanj ponosni?
Če sem poštena, se mi zdi, da mu venomer dajem premalo, da bi morala več, veliko več. A vendar me vedno znova tudi preseneti, ko vidim, kako vpija vse, tudi takrat, ko ni namenjeno njemu. Veliko si vzame kar sam, tako spotoma, ob meni, vsak dan. In seveda tudi od drugod.
Res pa je, da sem mu uspela, vsaj tako kaže, privzgojiti odnos do sebe, spoštovanje drugih, radost v gibanju, vztrajnost. Imel je kar nekaj težav z zdravjem v odraščanju, kjer je moral (hočeš/nočeš) zagristi in smo s skupnimi močmi v treh letih uspeli premagati omejitve v gibanju, tako da danes pravzaprav tega ni videti. Vse to ga je zaznamovalo.
Veliko se pogovarjava in s pogovorom sva venomer reševala vse zagate. Veliko tudi bere, vsak prost trenutek pa izkoristiva za švrk na Pohorje (peš) ali vsaj do trikotne jase ali ob Dravi do Mariborskega otoka. In govoriva, se igrava in včasih tudi kregava.
Gospa Ivica, kako živite vaš wellness, kako skrbite za svoje zdravje?
Živim tik ob Dravi in zelo rada imam mir, ki mi ga reka ponuja. Taka je stabilna in mirna, tudi ob neurjih ve, kam. Sicer pa si ne znam predstavljati svojega življenja brez hoje in kolesa, brez rednih dnevnih meditacij. In svojega dela, sanjarjenja in snovanja.
___
Revija Wellness, 2010