Dr. Richard Lippman ni običajen teoretični znanstvenik. Številne izdelke, ki jih priporoča proti staranju, tudi sam uživa, in očitno delujejo. Rad se namreč pohvali s svojim mladostnim videzom in dobrimi zdravstvenimi izvidi.
Richard Lippman in Ivica Flis Smaka
London, september 2011
Nekdanji profesor celične biologije in biokemije na Univerzi Uppsala na Švedskem, danes živi v Združenih državah Amerike. Oborožen z znanjem iz kemije, fizike in medicine že več desetletij poskuša razvozlati skrivnosti staranja in išče optimalno kombinacijo hranil in bioidentičnih hormonov, ki bi ljudem pomagala upočasniti procese staranja in jim podaljšala življenje. Leta 1996 je bil za svoje raziskave proti staranju nominiran za Nobelovo nagrado za medicino. Njegova Metoda za odložitev staranja je edina metoda, ki jo je kljub trditvam o upočasnitvi staranja, odobril ameriški patentni urad. Dr. Lippman pravi, ne vdajte se. Slabše počutje in jemanje kupa predpisanih zdravil nista nujna dela staranja. »Moja metoda vas bo osrečila. Hormoni in zdravilni pripravki vas bodo osrečili. Verjemite mi.«
Strupi na prostosti
Zakaj umremo? Zaradi bolezni?
Ne. Če bi zdravniki v naslednjih desetletjih iznašli zdravilo za vse glavne bolezni, bi se povprečna življenjska doba povečala samo za dvanajst let. Drugače povedano, še vedno nas bodo bremenili starostna senilnost, gube, izguba spolne sle, sicer bolezni osvobojeno, a kljub temu propadajoče telo. Naša presnova se bo upočasnila, postali bomo manj ustvarjalni, bolj črnogledi, mlahavi in boječi se novih podvigov.
Lahko ta proces staranja ustavimo? Kako?
Najprej moramo razumeti biokemično delovanje naših celic in okvare, ki se tu dogajajo s starostjo. Tu se skriva tudi zdravilo proti staranju. Neustrezna popravila genov vodijo v slabšo celično reprodukcijo, njihovo slabše delovanje in nazadnje smrt. Celična smrt samo pa sebi res še ni nekaj slabega, slaba je le v primeru, ko gre za celice, ki se ne razmnožujejo in ne obnavljajo, to pa so celice osrednjega živčevja in srca. Ko jih vsak dan neha delovati na tisoče, ostanejo za vedno izgubljene. Celične spremembe vplivajo najprej na posamezne organe in nato na celotno telo.
Kaj poškoduje celice?
Ena od bolj prepričljivih teorij pojasnjuje, da so celice odvisne od presnove kisika oziroma od tega, kako kisik znotraj vsake celice spreminja sladkor v energijo. V tem procesu nastajajo izjemno strupene kemične spojine, imenovane prosti radikali. Naše telo vsak dan povprečju utrpi v okoli 7000 takšnih napadov. Prizadenejo lahko možgane, žile, organe in gene. To so najbolj strupene snovi v živih organizmih. Dokaz za to je že kratka izpostavitev radioaktivnemu sevanju. Ob njem nastali prosti radikali povzročijo pravo opustošenje in celično smrt (nekrozo).
Kaj pravzaprav so prosti radikali?
To so molekule, ki zelo hitro reagirajo z drugimi biološkimi materiali. Kot del presnove kisika v telesu skupaj s peroksidi nastajajo 24 ur na dan. Njihova velika reakcijska sposobnost jih dela za živo tkivo kar stokrat bolj uničujoče od cianida. Med tistimi, ki delajo največ škode, so superoksidni anioni (O2-) v znotrajcelični tekočini, ki povzročajo škodo po celici, posebno na DNK. Še en zelo nevaren strup pa je hidroksilni radikal, ki reagira s prvo molekulo v celici, na katero naleti, največkrat molekulo vode, ter pri tem ustvari nove proste radikale.
So prosti radikali edini krivci za staranje?
Ne. Organe lahko oslabijo tudi pomanjkanje nekaterih hranil in hormonov, ki so nekakšne podporne enote v boju proti celični izgubi. Brez njih celice ne morejo delovati, propadajo in umirajo.
Dobra primera za to sta vitamin D3 in B12, ki ju nujno potrebujejo možganske celice. Ko ljudje izgubijo sposobnost njunega vsrkanja skozi črevesje v kri, trpi delovanje možganov in možgani se krčijo. Naj izpostavim še, da se tako moškim kot ženskam med 35. in 60. letom ustavi proizvodnja testosterona in drugih hormonov. To botruje pomanjkanju libida, hrapavi koži in žilnim boleznim.
Katere bolezni so najbolj povezane s prostimi radikali, ki pustošijo po telesu?
Vse od ateroskleroze, različnih vnetij, plakov, raka, inzulinske odpornosti, Crohnove bolezni in ulcerativnega kolitisa do Alzheimerjeve bolezni.
Kako se lahko bojujemo s prostimi radikali?
Naše telo ima že samo dobro organizirane obrambne linije. Sestavljene so iz različnih encimov in hranil. Ljudje in drugi sesalci smo v procesu evolucije razvili vse boljšo obrambo pred temu strupenimi snovmi, kar nam je omogočilo daljše življenje in bolj zdrave možgane. To je naša genetska dediščina.
Lahko to obrambo okrepimo z uživanjem antioksidantov?
Na proces staranja lahko vplivajo samo močni antioksidanti, ki so lovilci prostih radikalov. Pretirano dodajanje nekaterih drugih, šibkih antioksidantov, kot sta še vedno priljubljena vitamin C in E, pa ne podaljšuje življenja, lahko povzroči celo škodo.
Kateri pa so močni antioksidanti?
Med njimi so metionin, l-acetil cistein in l-glutation.
Jih vi jemljete in koliko?
250 miligramov z vsakim obrokom. Moja posebna formula lovilcev prostih radikalov, registrirana na Švedskem in v Italiji, se imenuje ACF228. Tako imenovani mega odmerki pa so dokazano škodljivi. Preobilje antioksidante spremeni v prooksidante in staranje celo pospeši. Telesna obrambna linija potrebuje le lahno spodbudo. Ena tableta antioksidantov ob vsakem obroku je režim, ki ga priporočam. Pred vsakim obrokom jo spijem s kozarcem vode.
Le v posebnih primerih jih lahko zaužijemo več.
Obilje prej omenjeni hiroksilnih radikalov, proti katerim nimamo lastne telesne obrambe, nastaja ob rentgenskem slikanju, zato denimo nihče ne bi smel nekritično sprejeti rutinskega slikanja zob. Kadar vem, da me čaka rentgen, uro pred slikanjem pojem močan dvogramski odmerek zaščitnih hranil.
Ali lahko sami preverimo, da zgoraj omenjeni režim deluje?
Lahko si pred pričetkom damo testirati kri, da ugotovimo sedimentacijo. Po mesecu ali dveh se bodo njene vrednosti znižale na stanje, značilno za najstnike. Moji starejši pacienti pogosto začnejo pri sedimentaciji 25, ki se po dveh mesecih spusti pod pet. Sedimentacija pove, kako lepljive so naše krvne celice. Bolj lepljive se hitreje sprimejo in usedajo. Rdeče krvne celice pa so kazalec zdravja vseh drugih telesnih celic.
So taka hranila tudi v hrani?
Lovilec prostih radikalov je denimo zeleni čaj, za katerega vemo, da oksidira v črni čaj, in s podobno reakcijo lahko prepreči škodo v telesu. Antocianini v rdečem vinu le-tega stabilizirajo in preprečijo, da ne spremeni barve v oranžno. Nekateri umetni lovilci prostih radikalov so hrani dodani kot aditivi, med njimi sta natrijev benzoat in BHT ali butiliran hidroksitoulen.
Dr. Lippman priporoča:
Vsak dan uživajte vsaj 250 miligramov enega ali več naštetih hranil:
polifenoli, izvleček grenivkinih pešk, pycnogenol, koencim Q10,
BHT, BHA, ACF 228, Trolox C, L-metionin, L-cistein (ali N-acetlicistein)
ali L-glutation.Izogibajte se naporni telesni vadbi, ne pozabite pa vsaj 30 minut na dan zmerne vadbe.
Všeč mi je, ko pravite, da se za dolgo življenje ne smemo naprezati. Zakaj ne priporočate intenzivne vadbe?
Moje raziskave so pokazale, da preveč intenzivna aerobna vadba, tako kot tudi težko fizično delo, poškoduje naše telo. Pri tem imam v mislih vadbo, pri kateri pride do pretiranega raztezanja in krčenja prsnega koša, kar povzroči več kot osemkratno porabo kisika. (Na primer hiter tek na tri kilometre). Tako povečanje kisika ustvari ogromne količine prostih radikalov v naših celicah, kar preobremeni naravne obrambne linije. Pri starejših ljudeh se to najbolj pozna, ko jim lasje osivijo, obraz pa se jim vidno postara že po enem letu takšne vadbe. Da ne govorimo o nevarnosti možganske kapi, srčnega infarkta ali nenadne srčne smrti, ki lahko doleti navidezno zdrave tekače.
Zato priporočam le zmerno vadbo, vsaj pol ure na dan. Idealna je večurna hoja, ki jo v Evropi radi prakticirate, koristno je tudi plavanje.
V nadaljevanju intervjuja boste izvedeli, kako je staranje povezano
s pomanjkanjem nekaterih hormonov in procesom glikacije,
ter kaj vse dr. Lippman poleg omenjenih antioksidantov
še priporoča v boju proti staranju.
Dr. Ivica Flis