Beseda izvira iz grščine (hormao) in pomeni prebuditi, poganjati, poslati. Medicina jih pogosto imenuje katalizatorji – to so snovi, ki pospešujejo kemijske reakcije, se med samo reakcijo praviloma ne spremenijo in iz nje pridejo v isti obliki, kakor so vstopili.
V telesu poganjajo, začenjajo in zaključujejo prebavne procese, vključeni so procese čustvovanj, misli in dejanj. Praviloma so narejeni za specifične kratkoročne naloge. Ko se enkrat sprostijo v telesu, se običajno tudi porabijo, izgubijo in izločijo v procesih, s katerimi so povezani. Prevelike količine hormonov, ki so v telesu prisotne predolgo, povzroči veliko škode in zdravstvenih težav pri posamezniku. Kadar se stanje prevesi v kronično, postane hormonsko neravnovesje očitno tudi v razpoloženju in obnašanju.
Znanje in poznavanje človeških hormonov je relativno mlado v človeški zgodovini. Le malo je bilo napisanega o njih pred letom 1990. Sedaj jih poznamo vsaj sto, ki so tudi znanstveno priznani, mnogi trde, da jih je celo na tisoče (odvisno, kaj vse prištevamo mednje). Splošna javnost jih premalo pozna in nasploh je zavedanje o pomembnosti in vlogi, ki jo imajo v človeškem telesu, preozko.
Danes vemo, da nastanejo na dva načina: hormone izločajo nekatere žleze ali pa jih tvorijo tkiva na istem mestu, kjer tudi učinkujejo (tkivni hormoni). Delujejo specifično, zato se vežejo na točno določene tarče (ciljne organe), kjer se vežejo na specifične receptorje, steroidni hormoni (kortikosteroidi in spolni hormoni, sem se uvršča tudi vitamin D) pa zmorejo prestopiti membrano in delujejo v celici. Receptorji so praviloma na zunanji strani celične membrane.
Hormoni imajo v telesu vlogo informatorjev in prenašalcev informacij – na ta način so del velikega komunikacijskega sistema v telesu. V telesu se namreč sporočila prenašajo na dva načina: po živcih in s hormoni (po krvi ali po tkivih).
V medicini ločimo hormone tudi po načinu izločanja, in sicer:
- Endokrini hormoni (žlezni) nastajajo v določenih žleznih celicah (trebušna slinavka, ščitnica, nadledvična žleza). Velike žleze jih izločijo v krvni obtok, po katerem potujejo do točno določenih tarčnih celic (organov) – delujejo na dolge razdalje. V to skupino razvrščamo: inzulin, hormone ščitnice, rastni hormon, estrogen, testosteron, glukokortikoide.
- Parakrini hormoni delujejo na kratke razdalje in jih ne najdemo v krvi. Prenašajo se z živci ali po medceličnini. Najbolje poznana je pot od hipotalamusa do hipofize, kjer delujejo sproščujoči hormoni (nevrosekretorna oblika, releasing faktorji). V to skupino sodita tudi melatonin in serotonin.
- Avtokrini hormoni prenašajo informacije od celice do celice direktno in tudi do celice, ki jih je proizvedla. So najstarejša oblika hormonov, mnogi jim pravijo tkivni hormoni, najdemo tudi obliko pra-hormoni ali ne-pravi hormoni ali mediatorji. Avtokrini hormoni vplivajo na vse druge hormone. Mednje sodi eikozanoid (prostaglandini) in tudi nekateri citokini (posredniki v imunskem sistemu).
Po kemični zgradbi so hormoni aminokisline (zgradba tirozina, triptofana in njuni derivati), peptidi (sproščujoči hormoni, glukagon, oxytocin), proteini (inzulin, luteinizirajoči hormon – LH, rastni hormon, prolaktin), steroidi (testosteron, progesteron, estrogen, prednisolon, mineralo- in glukokortikoidi) in sestavljeni hormoni (acetilholin, GABA).
Nekaj o hormonih
Insulin je hormon trebušne slinavke. Ob dvigu nivoja krvnega sladkorja trebušna slinavka izloča inzulin. Inzulin povzroči padec nivoja glukoze v krvi in njeno skladiščenje v jetrih (v obliki glikogena), mišicah in maščobnih celicah. Tako zagotovi v telesu zaloge energije za kasnejšo rabo. Brez naše volje in vednosti se izloča dneve in dneve. Marsikdo ga spozna šele ob besedi diabetes (sladkorna bolezen). Ta bolezen nastane, ko se pojavijo težave z inzulinom. Pri sladkorni bolezni tipa 1 trebušna slinavka preneha izdelovati inzulin. Sladkorna bolezen tipa 2 pomeni, da se telo ne odziva na lasten inzulin. Tip 2 medicina zdravi z dieto in zdravili, tip 1 pa zahteva injekcije sintetičnega inzulina, da telo lahko predela glukozo. Inzulin ima pomembno vlogo in deluje tudi na druge organe, zato je vitalnega pomena, da je sladkorna bolezen dobro nadzorovana in vodena s ciljem preprečiti večjo škodo za organe in organizem nasploh.
Glukagon je prav tako hormon trebušne slinavke in nastopi, ko je nivo krvnega sladkorja nizek – deluje nasprotno kot inzulin. Stimulira zaloge k razgradnji glikogena, ki je nastal med intervencijo inzulina. Glukagon in inzulin skupaj predstavljata izvrsten tandem nadzora nivoja krvnega sladkorja.
Noradrenalin je prenašalec sporočil v simpatičnem živčnem sistemu. Izloča ga sredice nadledvične žleze, pogosto imenovan tudi hormon sreče (ob serotoninu). Deluje kratkotrajno, a poživljajoče na delovanje centralnega živčevja, poveča sposobnost zaznavanje, koncentracije, motivacije in daje energijo. Ugodno deluje na krvožilni sistem. Kot zdravilo se uporablja pri nekaterih vrstah šoka in zastrupitvah.
Adrenalin se prav tako izloča v sredici nadledvične žleze, deluje na različne celice preko ciljnih receptorjev. V različnih tkivih zato učinkuje različno: širi dihalne poti, a oži krvne žile kože in prebavil ter na ta način poveča pretok krvi v mišičje. Sprošča jetrni glikogen (glukoneogeneza) in posredno viša nivo krvnega sladkorja. Adrenalin in noradrenalin delujeta skupaj v stresnih situacijah, telo pripravita na boj ali beg.
Leptin ni pravi hormon, vendar ga mnogi uvrščajo mednje. Izločajo ga celice maščobnega tkiva, deluje kot na osnovi povratne zanke v presnavljanju maščob (samokontrola). Več maščob, kot se shrani v telesu, bolj intenzivno se izloča in sočasno zavira željo po hrani.
Rastni hormon ali somatotropin se izloča v adenohipofizi, intenzivno zlasti ponoči, najbolj pri otrocih in mladostnikih. Stimulira rast tkiv in bi naj imel vlogo pomlajevanja. Ob tem sprošča zaloge maščobnih celic, zmanjša dvig krvnega sladkorja, poveča nastanek vezivnih tkiv, spodbuja rast hrustanca, izboljša spanec, ugodno vpliva na telesno in umsko zmogljivost, tudi na izgled kože, sodeluje s spolnimi hormoni, sodeluje v procesu izločanja hormonov ščitnice. Pomanjkanje tega hormona se izrazi z zmanjšano kostno in mišično maso, zmanjša se mišična moč in telesna zmogljivost, poveča se količina maščobnega tkiva in celulita, nastopijo bolečine v sklepih, koža je starikava.
Testosteron sodi v skupino androgenih hormonov, ki jih pogovorno pogosto pripisujemo le moškim. Dejansko nastaja v Leydigovih celicah testisov pri moških, a tudi v ženskih ovarijih ter v nadledvični žlezi obeh spolov. Prenizek ali previsok nivo testosterona močno vpliva na počutje in celostno zdravje posameznika: prizadene libido, energijo, mišično maso, spominske funkcije, zavest, budnost,vlažnost vagine, kostno gostoto, integriteto sfinktrov. Koncentracija testosterona v krvi niha za 2 do 3 krat v eni uri, zato se bolezenska stanja na ta način ne dajo vedno diagnosticirati. Njegovo nastajanje omogoča cink in nekatere aminokisline, sprošča se pod nadzorom luteinizirajočega hormona (LH).
Luteinizirajoči hormon (LH) izloča hipofiza. Ima vlogo stimulatorja spolnih žlez (gonadotropni hormoni), enako kot folikel stimulirajoči hormon (FSH). Oba sta kot dodatek pri športnikih prepovedana. Progesteron nastaja v rumenem telescu in v placenti, je zaščitnik nosečnosti, vendar ima številne funkcije tako v moškem kot ženskem telesu in v vseh starostnih obdobjih. Progesteron nastane iz holesterola, ki ga naš organizem spremeni najprej v pregnenolon, nato se pregnenolon spremeni v progesteron. Naše telo lahko naredi iz progesterona druge hormone, ki jih potrebuje (med njimi estrogene in testosteron ). Ugodno vpliva na nivo krvnega sladkorja, na uravnavanje telesne temperature, potenje, na gostoto kosti, telesno težo, na glavobole, pomemben v vseh procesih razmišljanja, čustvovanja, za delovanje živčevja, predvsem spanja in še mnogo več. Po novih smernicah bi moralo biti razmerje progesteron napram estradiol 300 proti 1.
Estrogen je steroidni hormon, ki nastaja v foliklih jajčnikov in niža nivo FSH, ki ga izloča češarika. Sočasno češariko stimulira k izločanju LH, kar vodi v ovulacijo. V malih količinah ga proizvaja tudi moški svet. Vpliva na reprodukcijo in spolne organe, ob tem na uravnavanje telesne temperature, na telesno težo, spanje, spomin, glavobole… Najpomembnejši estrogeni so estradiol, estron in estriol.
Prolaktin je hormon adenohipofize in spodbuja nastanek mleka v mlečni žlezi.
Melatonin za mnoge ni pravi hormon, čeprav ga izloča epifiza, kot zrno graha majhna žleza v možganovini. Hormon se izloča le v popolni temi, čim je prisotno le nekaj svetlobe, se hormon ne izloča. Njegovi učinki: izboljša spanec, ugodno deluje na imunski sistem, na počutje, na krvožilni sistem, na dihala in možganovino.
Hormona ščitnice sta tiroksin (T4) in trijodtironin (T3), pri čemer je slednji v svojem delovanju tri do petkrat močnejši. Njuno proizvodnjo regulira hormon hipofize, tireotropin (TSH). Sestavni del obeh je jod. Oba imata pomembno vlogo v metabolizmu: povečata bazalni metabolizem in temperaturo telesa, povečata sintezo beljakovin, pospešita delovanje srca, pospešita razgradnjo holesterola. Pri ljudeh vplivata na rast kosti, zakostenevanje, na izločanje rastnega hormona, na stanje budnosti, reaktivnosti, občutek lakote, pomnenja in učenja. Vplivata na reprodukcijo, spolnost obeh spolov.
Kaj so bioidentični hormoni?
Bioidentični hormoni so hormonski nadomestki, ki so po biokemični zgradbi popolnoma enaki hormonom, ki jih izdela človeško telo – celoten hormon je po molekularni zgradbi popolnoma enak naravnemu človeškemu hormonu. Vsi bioidentični hormoni bi naj bili iz naravnih snovi, najpogosteje iz soje ali jama. V tujini so dostopni na recept v lekarnah. Prednost teh hormonov je, da so naravni in v obliki praškov ali krem, kar omogoči prilagajanje odmerkov vsakemu posamezniku posebej.