Arterijski obtok je odgovoren za dotok krvi v sleherni organski sistem. S tem skrbi za dostavo hranljivih snovi in kisika. Venski sistem skrbi za odtok krvi iz periferije, venska kri se vrača v srce in se ponovno »oplemeniti« v pljučih. Limfni sistem skrbi za vračanje tekočine in beljakovin iz medceličnih prostorov v venski obrok. Različni vzroki lahko porušijo ravnovesje med arterijskim, venskim in limfnim obtokom v telesu, najpogosteje pa nastopi več motečih dejavnikov hkrati.
Arterijske motnje prekrvitve
So pogosto bolezensko stanje, ki se pojavi v starosti 50 let in več, v treh do petih odstotkih, pri starejši je odstotek še višji. Višji odstotek arterijskih perifernih obolenj se pojavlja pri ljudeh, ki so obremenjeni z dejavniki tveganja, med katerimi najbolj izstopata sladkorna bolezen in kajenje. Dodatna dejavnika tveganja sta še povišan holesterol in povišan krvni pritisk. Za to bolezen je značilno, da največ krat poteka kronično, da se izrazi šele, ko je v zelo napredovalem stanju, pred tem pa vrsto let poteka zelo prikrito. Kot glavnega povzročitelja največkrat krivimo aterosklerozo (proces staranja), lahko pa jo povzroči tudi vnetje (v manj kot eni desetini primerov). Pri nas je od vnetnih procesov najbolj znana in najbolj pogosta Buergerjeva bolezen. Ta prizadene zvečine arterije spodnjih udov, redko srčne in možganske arterije, najpogosteje pri mlajših moških kadilcih. Zaporo perifernih arterij lahko povzroči (precej redko) tudi poškodba ali trombembolija.
Opisane in predstavljene so motnje v arterijskem, venskem in limfnem obtoku po zgornjih in spodnjih udih, pri katerih je možno predvsem zdravljenje s fizikalno terapijo. Večina opisanih bolezni je kroničnih, z do sedaj znanimi pristopi klasične medicine jih ni moč povsem pozdraviti, večina prizadene spodnje ude. Kot ena izmed možnih oblik zdravljenja je fizikalna terapija, ki se lahko vključi pri zdravljenju motenj arterijske prekrvitve udov, pri kroničnem venskem popuščanju in post-trombotskem sindromu. V zdravljenju limf-edema je fizikalna terapija tako rekoč edina možna oblika zdravljenja.
Kakšen je potek bolezni pri zapori arterij spodnjih udov?
Bolezen lahko poteka akutno ali kronično.
Za akuten potek bolezni je značilno, da se znaki pojavijo zelo hitro, nenadoma. Praviloma prizadene take osebe, ki prej niso imele težav z ožiljem. Potek dogodkov je običajno zelo dramatičen: bolnik nenadoma začuti bolečina, ki je zelo huda in prisotna v najbolj oddaljenih delih spodnjih udov; sočasno se na prizadetem predelu pojavi izrazita bledica; ta del uda je hladen, perifernih pulzov ni tipati; pojavi se še občutek mrazenja, lahko tudi motnje motorike in senzibilitete. Bolečina se okrepi, kadar bolnik dvigne prizadeto okončino, olajšanje nastopi ob spuščanju noge pod raven ostalega dela telesa (spuščanje noge čez rob postelje ob posedanju). Po nekaj urah se lahko pojavijo tudi lokalne krvavitve, bulozne kožne spremembe in modrice. Nivo zapore arterijskega ožilja, predhodna bolnikova psihofizična kondicija in stanje bolnika ob prihodu k zdravniku določajo nadaljnje postopke in prognozo bolezni. Taka klinična slika običajno zahteva takojšnje ukrepanje. Arteriografija je eden od pomembnejših diagnostičnih postopkov, poskus rekanalizacije zamašene arterije pa je operativni poskus in možnost rešitve ter revitalizacije prizadetega uda.
Kronična zapora arterij spodnjih udov se razvija počasi, večinoma več desetletij. Kot prvi in zvečine tudi edini znak te bolezni je ishemična bolečina (intermitentna klaudikacija), ki se pojavi po določenem fizičnem naporu na prehojeni poti. In sicer: bolnik lahko prehodi določeno razdaljo brez težav, nakar se pojavi hud krč v obremenjenih mišicah spodnjih udov (ishemična bolečina); ta krč bolnika prisili k počitku, ki traja do pet minut, nato lahko bolnik spet normalno hodi – vendar praviloma spet prehodi le razdaljo enako predhodni. Ta cikel se nato ponavlja. Klaudikacijska bolečina je prisotna v različnih mišičnih skupinah in je odvisna od lokalizacije žilne zapore. Zelo pomembna sta podatek o (klaudikacijski) bolečini oz. krču in podatek o prehojeni razdalji, saj se na osnovi obeh lahko hitro postavi diagnoza in izbere primeren način zdravljenja.
V začetni fazi se že lahko pojavijo prvi opozorilni znaki na bolniku (trofične motnje), ki jih vidimo kot izgubo dlakavosti na prizadetem udu. V napredovali fazi bolezni, pri hujših motnjah arterijske prekrvitve, pa so motnje že izrazite in očitne. Značilne spremembe se pojavijo na jagodicah prstov: na prizadetih predelih je koža tanka, se sveti, je rdečkasta ali modrikasta, pokrita je z luskami. Nohti so spremenjeni, debeli, brez leska, so krhki in lomljivi. Značilna je enostranska odsotnost pulzov na prizadeti strani - odvisno od višine arterijske zapore so odsotni pulzi v niže prizadetih arterijah.
Ishemična bolečina v mirovanju je znak napredovale bolezni. V tem stadiju arterijska prekrvitev tkiv tudi v mirovanju ni več zadostna. Praviloma so prisotne večje trofične spremembe kože prizadete okončine, najpogosteje lokalne devitalizacije tkiva, nekroze, ulkusi, nemalokrat celo gangrena. Ishemična bolečina v mirovanju se okrepi ponoči, bolniki navajajo pekoč občutek v oddaljenih delih uda, to je v prstih na nogi. Ishemična bolečina se zmanjša ob spuščanju nog pri posedanju na postelji. Ti bolniki pogosto velik del noči presedijo ali si bolečino lajšajo s tem, da napravijo nekaj korakov po sobi. Kadar tak bolnik vztraja s to bolečino in se le-ta prevesi v nenehno, stalno prisotno bolečino, se ji pogosto pridruži še ishemična devitalizacija prizadetega predela noge. Takrat govorimo o kritični ishemiji spodnjega uda. Ob bolečini so v tem stadiju prisotne izrazite trofične motnje na prstih noge, lokalne devitalizacije tkiva in odsotnost pulzov pod zaporo.
V medicini arterijske motnje prekrvitve na periferiji razdelimo v štiri stopnje – glede na anamnezo in klinično sliko. Najbolj znana in uporabljana je Fontainova klasifikacija.
Pri postavljanju dokončne diagnoze je odločilna dodatna diagnostika: Dopplerjev ultrazvočni detektor meri perfuzijske pritiske in je zelo uporaben kot neinvazivna preiskovalna oblika; arteriografija je invaziven diagnostični postopek, ki se izvaja pri bolnikih z predvidenim operativnim posegom (revaskularizacija).
Za izbor in določitev terapije je odločilno predvsem celotno stanje bolnika, klinična slika in obseg bolezenskega procesa na prizadetih arterijah. Revaskularizacija je pravzaprav edina možnost izbire pri bolnikih s kritično ishemijo in pri bolnikih s klaudikacijsko razdaljo, krajšo od sto metrov. Sodoben način zdravljenja in predvsem sodobna diagnostika sta ob večji ozaveščenosti bolnikov pripomogli, da je teh kritičnih primerov vse manj. A vendar se statistično kritična (akutna) ishemija spodnjih udov pojavlja v desetih do petnajstih odstotkih bolnikov z motnjami v arterijski prekrvitvi udov.
Večino bolnikov z motnjami v arterijski prekrvitvi udov pa vendarle predstavljajo bolniki s kronično zaporo arterij spodnjih udov. Pri teh bolnikih se uporabljajo predvsem konzervativne oblike zdravljenja, med katerimi je najpomembnejša fizikalna terapija. Z vsemi postopki zdravljenja lahko fizikalna terapija pomaga bolnikom z intermitentno klaudikacijo, ob dobrem zdravniškem nadzoru in vodenju pa tudi bolnikom v III. in IV. stadiju obolenja. Fizikalna terapija se priporoča tudi pri bolnikih brez kliničnih znakov te bolezni (asimptomatski bolniki). Pri teh bolnikih fizikalna terapija ublaži negativno delovanje dejavnikov tveganja, zadrži razvoj ateroskleroze. Med najpomembnejše in osnovne fizikalne postopke, ki se uporabljajo pri motnjah arterijske prekrvitve spodnjih udov, sodijo: kineziterapija (gibalni trening, predvsem hoja in cilje vaje), hidroterapija in hidrokineziterapija (vključno s Kneippanjem), presoterapija (delovanje nad- in podtlaka), intermitentna kompresijska terapija, hipobarična terapija, vakuumska kompresijska terapija za prizadeti ud, različne oblike elektroterapije, magnetoterapija in akupunktura.