Pogovor z dr. Francem Planinškom, specialistom plastične in rekonstruktivne kirurgije
Tiha, a močna energija z izostrenim čutom za estetiko se skriva v tem, nekdaj neopaznem dečku, ki se je iz podeželja podal v veliko mesto. Izredno luciden deloholik je združil pridobljeno znanje z virtuoznostjo gibov svojih rok v umetnine, ki sproščajo zavrtost njegovih klientov.
Kot mladenič je Franci z lahkoto zaključil študij medicine in se usmeril v mikrokirurgijo. Estetika je le del tega, kar počne vsa leta po zaključeni specializaciji. Manj znano in manj populistično je njegovo tlačansko in humanitarno delo (kakor sam rad to delo opiše) v rednem delovnem času na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani: rekonstrukcije roke in prstov po velikih in obsežnih poškodbah, restavracija posameznih delov ali večjih površin telesa po opeklinah, korekcije po operativnih posegih (dojke, žrelo ipd.) in mnogo podobnih, zahtevnih posegov.
»Marsikdo me sprašuje, kaj še danes počnem na Kliničnem centru. Zagotovo ne vztrajam zaradi denarja in tam zaslužene plače! V mikrokirurgijo sem vložil veliko časa in truda, zato bi zavrgel del svojega življenja, če bi se odločil in delal samo turbofolk kirurgijo. Večino pridobljenega znanja bi izničil! Raje hodim za drobiž na ta moj charity work (v Klinični center), dajem sebe v humanitarne namene, kar mi samo zaradi denarja gotovo ne bi bilo potrebno. A kljub temu to počnem! Zaradi svojega notranjega ega in ker to dobro znam. Zahodnjaški kolegi gredo v Darfur in se razkazujejo, jaz imam ta Darfur kar doma – brez veliko pompa. Veliko je revežev, ki jim lahko pomagam doma. V zasebni praksi, s turbofolk kirurgijo, ne bi v celoti zadovoljil in nahranil ega – ko bolnikom povrnem možnost življenja ali ga celo nadgradim z ustrezno kvaliteto za to bivanje tukaj, vem, da sem naredil nekaj zares dobrega. Tudi z lepotnimi posegi bolnike osrečim, osrečim tudi sebe, a občutek je drugačen, ko rešiš tudi življenje.«
In odnos do sistema, organizacije v zdravstvu?
»Veliko strokovnjakov beži iz sistema, kirurgi odhajajo v tujino. Navzven se zdi, da je edino vodilo denar, a vendar bi se ob drugačnih razmerah, z ureditvijo sistema dela in plačnega sistema, uredile tudi razmere – kolegi ne bi bežali. Veliki sistemi bi morali dojeti, da je zdravje pravzaprav gospodarska panoga, mogoče ga je prodajati in tržiti. Gospodarska škoda je, da so operacijske dvorane popoldne in ponoči proste, prazne! In podobno je v ostalih segmentih medicine, ne le v kirurgiji.«
Asis. Franci Planinšek, dr.med., specialist plastične in rekonstruktivne kirurgije je zrela osebnost z odločnimi očmi in dušo, ki išče popolno lepoto. Najbolje oblečen Slovenec leta 2005, brezčasna podoba Doriana Graya, čarovnik zadovoljnih obrazov – na različne načine in s številnimi prispodobami so že opisali velikega esteta. Zadnje primerjave z umetnikom španskega rodu, ki z rekom: »moja ljubezen do vsega, kar je privlačno in ekscesno, moja strast po razkošju in moja ljubezen do orientalskih oblek« (Salvadore Dali) zagotovo poudarjajo kirurgovo strast do vsega, kar je lepo in popolno. Njegov avantgardni nastop ljudje pogosto zamenjujejo z ekscentričnostjo, mnogi pa iz zavisti in ljubosumja natolcujejo marsikaj. Zagotovo ne gre spregledati dejstva, da zna, ne le v operacijski dvorani, tudi izven nje, pritegniti veliko pozornosti, celo več, kakor vsa slavna in v slovenski medicini poznana imena plastične, rekonstruktivne oziroma estetske kirurgije!
Ali je res, da s korekcijami spreminjate ne le podobe, temveč tudi življenja teh posameznikov? Da s svojim znanjem in rokami rišete zadovoljstvo na obraze svoje bolnikov?
V bistvu lahko. Estetska kirurgija, ki je elementarni del plastične kirurgije, ima nalogo vračati izgubljeno podobo, pogosto tudi funkcijo ali celo preživetje. Osebi, ki izgubi obraz zaradi strla v glavo, napada živali (psi, medvedi), napredovalega tumorja ali hude opekline,plastična kirurgija ne le spremeni življenje, temveč ga tudi reši. To, da človeku lahko vrneš kakovostno življenje, je najlepša stran mojega poklica.
V estetiki pa, za razliko od plastične kirurgije, prilagajamo fizično podobo duševni, to je notranjemu jazu. V estetiki življenja največkrat ne rešimo, ga pa osmislimo in mu damo nov elan. Gre za fenomen, ki mu sam pravim duša v kletki. To je stanje, ko se notranji jaz, to je tisto, kar v resnici sem, kar stanuje v podobi mojega telesa, ne sklada z mojih videzom (s podobo v ogledalu). To neskladje poskusim najprej prepoznati, nato moje videnje uskladiti z notranjo željo posameznika in šele nato sledi operacija. Na ta način lahko s kirurškim posegom odpravim »napako« in pomagam nekomu, da bolj kvalitetno, kreativno in s polnimi jadri zadiha, zaživi. Naj se sliši še tako blasfastično: četudi rešim le eno dušo neskladja vidnega telesa s tistim, kar čuti, je moje delo, moje poslanstvo osmišljeno. Univerzalni smisel življenja sta njegova ohranitev in razvoj vrst z izborom najboljšega. Individualni smisel življenja vsakega izmed nas pa so trenutki sreče. Cilj in osnova estetske kirurgije je le eno: srečen in zadovoljen posameznik (pacient) in ne to, kako popravim nos, dojke in kakšne oblike jim dam, koliko sala izsesam… Z bolniki ob dolgih pogovorih navežem poseben odnos s posebno stopnjo empatije, ki nekomu pomaga, da mi pove tudi tisto, kar o njem ne vedo niti doma, kar čuti le on in kar mu povzroča frustracijo. Včasih so ljudje zahajali le k duhovnikom, sedaj tudi k plastičnim kirurgom, psihologom, psihiatrom. In vsi mi smo še vedno samo »dušebrižniki«.
Babica je želela, da postanete duhovnik, vi pa med kirurge! Pravite, da sta si poklica podobna?
Ja, oba poklica negujeta »dušo« in »ego«. Naše delovanje je omejeno na morfološke spremembe telesa, na posode, v katerih ego biva, in sicer z namenom, da se dotaknemo psihe. Kar je bilo nekoč le v domeni duhovnikov, sedaj negujemo na različnih področjih, tudi v plastični kirurgiji. Citiram: »Angela sem videl, ujetega v marmor, in sem klesal in klesal, dokler ga nisem osvobodil!« (Michelangelo Buonarroti). Danes je do lepote lažje priti kot kdajkoli prej – z medicinskimi prijemi, posegi, zato je moje delo verjetno tudi nekako »blagoslovljeno«. Moj poklic je ukvarjanje z dušo: spreminjam telo, da se prilagodi duši.
Poleg miru mora biti še kaj, kar daje našemu življenju smisel!?
Res je. Dobrota.dr. Janez Drnovšek
Ali storitve, ki jih opravljate, uporabljate tudi sami?
Smeh ... Že pred leti so mi popravili nos. Ta poseg mi je izboljšal kakovost življenja, postal sem samozavesten, prej pa sem mislil (ker nisem bil lep), da moram toliko bolj študirati (smeh). Nato sem si povečal ustnice, saj velja, da ima ljudje s tankimi ustnicami zelo težak karakter (smeh).
Kaj je sedaj »in« v estetiki?
Pravzaprav je spekter postopkov kot široka paleta barv. Glede na želje posameznika opredelim možnost izvedbe in jo poskušam uskladiti z bolnikom. Ljudje pogosto iščejo lepoto marsikje, a le ob ustreznem znanju in v rokah izkušenega strokovnjaka, so varni. Ta trditev se nanaša tako na rokovanje in uporabo botulin toksina, vsadke za umetno oprsje, korekcije nosu, mišične vsadke ali spreminjanje spola. Pri botulinu je ljudi strah, da bodo imeli omrtvičen obraz, a ne gre za klasično omrtvičenje, ko obraza ne čutimo. Z botulinom le usmerjamo mišične gibe toliko časa, da dobimo najbolj harmoničen izraz. Zdravnik mora natančno vedeti, kakšen bo izgled bolnika po posegu. Cilj posega je pomlajen videz, videz svežine in sproščenosti. Zapleti so redki, a možni, vendar za izkušenega zdravnika le teoretični. Pri vsadkih (in tudi liposukcijah) se ravnam po doktrini in estetiki – kadar pride med mojim in pacientkinim mnenjem do neskladja, izvedbo posega odklonim. Enako tudi pri korekcijah spolovil, tako v dolžini in debelini, velikosti nasploh. Vse to je danes »in«, vse to tudi izvajam, a v osnovi sem še vedno zdravnik, ki mora vedeti, kako se bodo tkiva obnašala po posegu, zdravnik, ki mora svetovati in zadovoljiti oba: bolnika in medicino.
Revija Wellness, 2010